C.S.Lewis

C.S.Lewis

Znan angleški pisatelj in krščanski apologet C.S. Lewis je v svoji knjigi »Samo krščanstvo« zapisal:

»Tukaj poskušam preprečiti vsakomur, da bi pravil tako neumne trditve o Njem [Jezusu Kristusu]: »Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, vendar pa ne priznavam, da je bil Bog.« To je stvar, ki je ne smemo izreči. Človek, ki bi bil samo človek in bi pravil takšne stvari kot jih je Jezus, ne bi mogel biti veliki moralni učitelj. Bil bi k večjemu norec – na stopnji človeka, ki govori, da je skrknjeno jajce – ali pa bi bil peklenski hudič. Moraš se odločiti. Ali je ta človek bil, in še vedno je, Sin Boga, ali pa je bil norec ali pa še kaj hujšega… Lahko ga imaš za norca in ga ubiješ kot demona; lahko pa mu padeš pod noge in ga kličeš Gospod in Bog. Toda ne prizanašajte mu s pokroviteljskim nesmislom o njem kot velikem humanem učitelju. Te možnosti nam ni ponudil. Tega ni hotel.«

Lewis nam ponuja dve izbiri. Če bi to bili edini dve možni izbiri, potem bi morala biti izbira ateista samoumevna – Jezus je bil norec!  Na nek način nas ateiste Lewis prisili, da odgovorimo na način, ki ga večina kristjanov zlahka razume, če že ne kot blasfemijo, pa vsaj kot žaljenje verskih čustev. Samo predstavljamo si lahko islamskega apologeta, ki bi na osnovi dejstva, da je Mohamed spal z devetletno Ajšo, zastavil podobno dilemo: »Ali je ta človek bil, in še vedno je, zadnji Alahov prerok, ali pa je bil pedofil ali pa še kaj hujšega…« Nekako se zdi, da nas življenjepisi »svetih mož«, kot so zapisani v »svetih knjigah«, prisiljujejo, da se vprašamo, ali bi njihova dejanja, če bi jih storili v današnjem času, razumeli kot moralna. Denimo, da bi se Jezus pojavil na romanju v Brezjah, kjer bi začel z bičem razganjati trgovce, ki na stojnicah pred baziliko Marije Pomagaj prodajajo verski kič in ostalo kramo. Križali ali kamenjali ga sicer ne bi, imel bi pa lepe možnosti, da končal v zaporu ali na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, ni pa zelo verjetno, da bi kdo, razen njega samega, začel verjeti, da je Božji sin.

Na nek način je izbira, ki nam jo ponuja Lewis, podobna Pascalovi stavi. Pascal pravi, da ne moremo izgubiti ničesar, če vse stavimo na možnost, da Bog je. Pri tem pa Pascal kar nekako pozabi, da ne obstajata samo dve možnosti – prva, da obstaja bog, v kakršnega verjamejo kristjani, in  – druga,  da takšen bog ne obstaja. Kaj pa, če obstaja bog, v kakršnega verjamejo muslimani in bo po smrti enako neprizanesljiv do kristjanov kot bo neprizanesljiv do brezbožnikov? Kaj pa, če obstaja bog, ki bo po smrti nagrajeval skepticizem in dvom, kaznoval pa slepo vero in poslušnost? Kaj pa, če imajo prav budisti, ki ne verjamejo v boga, verjamejo pa v reinkarnacijo duše? Zlahka si lahko zamislimo še množico drugih možnosti in bogov, za katere obstaja enako malo dokaznega gradiva, kot za obstoj krščanskega boga, in zaradi katerih postane Pascalova stava popolnoma neuporabna – še najmanj za prepričevanje ljudi, ki razumejo verjetnost in zmorejo domačo različico krščanstva prepoznati kot samo eno v množici svetovnih religij in verovanj.

Če ne nasedamo Pascalu, ne bi smeli nasedati niti Lewisu. Tudi ta nam vsiljuje samo dve možnosti. Zdi se, da Lewis brez čvrstih dokazov domneva, da je bil Jezus v resnici zgodovinska osebnost, nemara celo, da so tudi evangeliji zgodovinske knjige, ki jih moremo smatrati kot kredibilne Jezusove biografije. Zanalašč sem zapisal biografije in ne biografija, saj so si štiri »Jezusove biografije« v nekaterih delih vsaj tako različne, kot sta različni biografiji Winstona Churchilla in Adolfa Hitlerja. Tudi če odmislimo evangelijska protislovja, ne moremo mimo opisov evangelijskih čudežev, ki jih noben zgodovinar pri zdravi pameti ne bo interpretiral kot zgodovinska dejstva. Močno dvomim, da se inteligenten mož, kot je bil Lewis, tega ni zavedal. Tako sem skoraj prisiljen naprtiti mu krivdo za zavestno zavajanje in manipulacijo, kar je pri propagandnih trobilih krščanstva sicer zelo pogost pojav.

Najmanj, kar moremo takoj prepoznati kot absurdno v Lewisovem argumentiranju, je njegovo patetično opletanje s hudičem in demonom. Hudič in demoni namreč na tiste, ki ne verjamejo v Jezusovo božansko naravo in v njegove preroške sposobnosti, ne morejo napraviti vtisa. Alternativa, ki pravi »Če ni bil bog, potem je bil hudič«, ni veliko drugačna od alternative, ki pravi »Če ni bil vilinec, potem je bil škrat«. Pravljičar Lewis bi to moral najbolje razumeti. Bolj kot pravljična bitja, s katerimi operira Lewis, pa je problematično njegovo sklepanje. Dve možnosti, ki sta obe lažni, Lewis postavi v izključujoče nasprotje, da bi nazadnje iz tega izvlekel vulgaren sklep, ki z njima nima nikakršne zveze. Takole namreč Lewis zaključi svojo apologijo: »Zdi se mi več kot očitno, da [Jezus] ni bil niti norec niti vrag. Naj zveni še tako nenavadno, grozljivo ali neverjetno, moram sprejeti, da je bil in da je Bog.« Edino, v čemer se morem takoj strinjati z Lewisom, je, da je tisto, v kar verjamejo kristjani nenavadno, grozljivo ali neverjetno. Dodal bi še, da je običajno nenavadno, grozljivo in neverjetno hkrati. Če sta nenavadnost in grozljivost kolikor toliko sprejemljivi, pa bi nas morala zagotovo odvrniti neverjetnost.

Bizarnemu in že vnaprej napeljanemu Lewisovemu sklepu, da je Jezus v resnici bog, se moremo zlahka izogniti, tudi če se ne zatečemo k ponujeni blasfemični opciji, ki pravi, da je bil Jezus norec. Rešitev navidezne zagate, v katero nas sili Lewis, je v resnici trivialna. Dodati je potrebno vsaj še eno možnost, čeprav jih obstaja mnogo več. Kot najbolj preprosta se ponuja možnost, da Jezus sploh ni obstajal. Druga možnost je, da je obstajal, ampak je vse tisto, kar mu pripisujejo pisci evangelijev izmišljeno (ponarejeno) ali samo na pol resnično. Nenazadnje vemo, da poleg kanoniziranih evangelijev obstaja še množica apokrifov, za katere Cerkev trdi, da so popolnoma izmišljeni, čeprav so apokrifne različice Jezusa v enaki meri neverjetne, kot različica, ki še vedno  navdihuje kristjane in je navdahnila tudi Lewisa.  Tretja možnost, ki bi jo mogli smatrati tudi kot realistično različico druge, pravi, da je bil Jezus samo apokaliptični prerok, eden izmed mnogih, ki so živeli v nemirnem stoletju vojn med Judi in Rimljani. Takšno možnost je argumentirano ter z velikim posluhom za zgodovinska dejstva predstavil ameriški profesor za religijske študije in uveljavljen proučevalec Nove zaveze Bart D. Ehrman v knjigi z naslovom »Jesus: Apocalyptic Prophet of the New Millennium.« tudi prva možnost, ki pravi, da Jezus ni obstajal in nas pripelje do skoraj nujnega sklepa, da je Jezus samo mitološka ali legendarna oseba, podobno kot Odisej ali kralj Artur, ima nekaj zagovornikov. Med najbolj znanimi zagovorniki hipoteze, da je Jezus samo mit, je ameriški teolog, proučevalec Nove zaveze in pisec Robert M. Price. Ne glede na to, da so učenjaki, ki zagovarjajo hipotezo, da Jezus zelo verjetno nikoli ni obstajal, v manjšini, bi se morala človeku, ki razume, da je nemogoče hoditi po vodi, obujati mrtvece in spreminjati vodo v vino, tudi takšna možnost zdeti neprimerno bolj verjetna od možnosti, ki nam jo vsiljuje Lewis.

Molitev za Domovino

»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. (Mt 6,5-8)

 

 

MOLITEV ZA DOMOVINO

Dobri Jezus na višavah,

pred teboj sedaj klečimo…

Domovina je v težavah,

molimo in se postimo!

 

Danes, ko je huda stiska,

ko izredne so razmere,

ko hudič na nas pritiska,

daj poguma in več vere.

 

Napisali smo Ustavo,

demokratične zakone,

pozabili na Postavo,

in sinájske prazakone.

 

Goljufivi komunizem

raj na zemlji je obljubljal,

uživaški nihilizem,

duše čiste je pogubljal.

 

Sekularni fanatizem

Sveto Cerkev je zatiral,

militantni ateizem

našo vero je preziral.

 

Framasoni, ateisti,

komunisti, liberalci,

vsi enaki, vsi so isti,

mi kristjani smo pa talci.

 

V ekonomski recesiji,

iz globin moralne krize,

se obračamo k Mesiji,

da nas reši paralize.

 

Daj poceni nam kredite,

reši banke pred potopom,

proračunske deficite,

in škofije pred bankrotom.

 

Bog obvaruj nas tajkunov

iz tranzicijske levice,

reši rdečih nas vohunov

in poplačaj nam krivice.

 

Mladi vzgoje ne dobijo,

ne vedo več, kje je mera,

v šolah naj se spet učijo,

kaj krščanska pravi vera.

 

Vrni čast, ki so jo vzeli

komunisti domovini,

mučenikom pa podeli

pravo mesto v zgodovini.

 

Vrni Cerkvi staro slavo,

Vatikanu koncesije,

blagoslovi očetnjavo,

reši nas demokracije.

 

Pošlji Mojzesa – junaka,

ki bo rešil domovino,

avtokrata in vojaka,

ki bo vrnil nam lastnino.

 †

Kristusova kri naj spere

grehe naše domovine,

naj odplakne še afere,

če se nas katera prime.

 

Mati božja, naša Mati,

tvoja roka naj nas ščiti,

domovina je v zagati,

vera mora se krepiti.

 

Sveta naj bo spet poroka,

moški naj le žensko vzame,

naj pravica bo otroka

do očeta in do mame.

 

Duš usmili se prekletih,

ki so umorile dete,

vsem ostalim daj dojeti,

da semenčice so svete.

 

Daj nam po devetem dnevu,

da začnemo novo zgodbo.

Vsi, ki zdaj živimo v gnevu,

čakamo pravično sodbo.

 

Ne prepusti nas usodi!

Brez potice in klobase

le ob kruhu in ob vodi,

molimo za boljše čase.

 

Dobri oče nad oblaki,

blagoslovi domovino.

Vsi kristjani, vsi rojaki

molimo in se postimo!


Amen.

Njegova svetost Joseph Menich Aurenko, doktor joge in profesor duhovnih znanosti, je postal prvi evropejec, ki je prejel častni naziv Svami. Ta je bil nekoč rezerviran le za posvečene iz monarhičnega religioznega reda, ki ga je ustanovil indijski filozof Adi Shankara, danes pa ga najbolj eminentnim inkarnacijam podeljuje kraljeva duhovna univerza iz New Delhija. Svami je svoje bogate izkušnje nabiral kot psihoterapevt, bioterapevt, hipnoterapevt, homeopat in psihološki astrolog, ponaša pa se tudi z doktoratom iz ajurvedske medicine. Na področju čistih ezoteričnih znanosti je postavil temelje za novo zvrst numerologije, ki temelji na imaginarnih številih, sodeluje pa tudi z mnogimi fiziki – pionirji na področju atemporalne ontologije. Njegove teozofske misli so prodrle tako daleč, da so jih sprejeli tudi nekateri kozmologi, astronomi in astrofiziki. Na področju komparativne filologije je utrl novo smer, ki ne temelji na morfologiji besed, ampak na etimologiji arhetipov, kar je dokazal s poglobljeno analizo različnih besedil  v aramejščini, hebrejščini, sumerščini in akadščini. Dolgo časa je proučeval tudi različne pisave. Bil je prvi, ki je odkril arhetipske povezave med egipčanskimi  hieroglifi in nordijskimi runami.
Rožnata meditacija

Njegova svetost Svami Aurenko

 

Menich Svami Aurenko zase pravi, da zaradi tega ni čisto nič drugačen človek.  Celo potem, ko je predaval na največji duhovni univerzi Brahma kumaris Ishwariya Vishwa Vidyalaya, se  njegova občutljivost za človeške stiske in empatija do tistih, ki so prizadeti zaradi pomanjkanja duhovne senzibilnosti, ni zmanjšala. Prepričan je, da je vse tisto, kar doživlja sam, odraz neskončne Božje milosti, ki bo prej ali slej doletela vsakogar izmed nas. Pot očiščenja je sicer dolga in polna trpljenja, pravi prvi evropejski Svami,  a je nazadnje vedno poplačana z doživetjem najvišje Resnice.

Resnica, kot jo doživlja Joseph Menich Aurenko, se razodeva in žari v rožnati barvi, prvič se mu je razkrila pred enajstimi leti v Indiji. Jožef se je rodil v malo znanem avstrijskem mestecu Braunau pri Linzu. Oče je bil Ukrajinec  judovskega porekla, mati pa Romka, katere predniki so izhajali iz Indije. Nežna slovanska duša,  izrazito  nagnjenje  do kabalistične spiritualnosti in nomadski ciganski temperament so ga zaznamovali za vse življenje. Zase pravi, da se duhovnosti ni nikoli učil, ampak mu je ta zapisana v DNK-ju. Kmalu po rojstvu  je Jožefovemu očetu po naključju prišla v roke knjižica Martina Kojca, ki je v trenutku spremenila njegov dotedanji pogled na življenje.   Z ženo sta prodala vse premoženje in odpotovala v Indijo. Tam se je mladi Joža srečal z največjimi modreci svojega časa, v živalskem vrtu blizu New Delhija pa je doživel videnje, ki je pomenilo dokončen preobrat v njegovem življenju. Potem ko je več kot štiri ure v popolni zbranosti meditiral pred manjšo čredo slonov, je nenadoma opazil, da je ena izmed samic postala nekoliko višja. Čez nekaj trenutkov se je slonica, ki je štrlela iz črede, dvignila skoraj tri metre in pol nad ostale živali  ter začela mahati z uhlji, dokler nebo ni zažarelo v  rožnati svetlobi, ki se je zgostila v malo manjšem oblaku. Oblak se je spustil na zemljo, zagrnil lebdečo slonico in jo obarval v svetlo rožnato barvo. To je bil prvi v množici primerov,  ko se je kakemu Zemljanu razodela vizualna  pojavna oblika letečega rožnatega slona.

Z Njegovo Svetostjo smo decembra lani posneli ekskluziven intervju, v katerem nam je Svami opisal svojo življenjsko pot. Razkril nam je nekaj skrivnosti in veščin, ki nam morejo omogočiti globlje in bolj neposredno komuniciranje s tistim življenjem, ki ne izhaja iz gona po smrti, ampak iz višje Zavesti in resničnega zavedanja, da nam prav svoboda našega izraza prinaša najvišjo radost, ki jo lahko okušamo v življenju – tukaj, sedaj in s čistim srcem!

(več …)

Božič pod palmo

Da bi svojim gostom polepšali bivanje, so se vodilni  iz hotela  Emirates Palace v Abu Dabiju odločili, da bodo postavili najdražje božično drevesce na svetu vredno pičlih 11 milijonov dolarjev. Trinajst metrov visok iglavec, na katerem je poleg prazničnih lučk in okraskov visel še pregrešno drag nakit iz bližnje zlatarne, je namesto pričakovanega navdušenja sprožil ogorčenje in zmrdovanje nad pretiranim razkazovanjem silnega arabskega bogastva. Vodilni v hotelu so pojasnili, da so »želeli pokazati, da v Združenih arabskih emiratih cenijo vrednoti, kot sta odprtost in strpnost.« Očitno  celo v državi z večinskim muslimanskim prebivalstvom, kjer so pred kratkim uvedli nov zakon, ki moškim dovoljuje, da se lahko fizično znašajo nad ženo in hčerami, če posledice pretepanja niso vidne, jasno razumejo, kaj pomeni multikulturnost, še posebej, če je ta podprta z globalnim monokulturnim biznisom, ki ga poganjajo velike količine nafte.  V državi, kjer živi veliko tujih državljanom, je mogoče skoraj v vsakem nakupovalnem središču srečati božička, si napasti oči na kičasti božični navlaki in celo poslušati otroke, ki prepevajo božične pesmi.

Božična idila po arabsko

Resnici na ljubo, bi  božič smeli praznovati tudi muslimani, pa ne zaradi koristi, ki jih prinaša globalni božični biznis, ampak tudi iz povsem religioznih nagibov. Jezusovo rojstvo je namreč opisano tudi v Koranu, pa tudi božično drevo z izvornim krščanstvom nima prav  nič skupnega. Jezušček se zagotovo ni rodil pod smrečico, kvečjemu mogoče pod kako oljko ali figo, če se je rodil na prostem in  ne v  krčmi, hlevčku ali votlinici, kot nam sporočajo evangeliji in njihove apokrifne različice. Zato pa so v Koranu stvari veliko bolj jasne – vsaj kar se drevesa tiče – Devica Marija je čudežno detece namreč rodila pod datljevo palmo. Zato bi se arabski gostitelji manj pregrešili, ne proti multikulturnemu biznisu, ampak proti svoji sveti knjigi, če bi namesto božične smrečice postavili božično palmo. In namesto da so drevesne veje obtežili s prvovrstnim zlatom, rubini, smaragdi, biseri, safirji, diamanti in drugimi dragimi kamni, bi ga morali okrasiti s čisto pravimi, svežimi dateljni, v najslabšem primeru s takšnimi iz čistega zlata, če bi že res morali za vsako ceno ustreči visokim standardom hotela z bankomatom, ki streže čisto prave  zlate palice.

(več …)

“Ker nekateri trdijo, da je vino hrana, besedo še o tem: če se iz bogve kakšnega razloga posvetite enologiji, boste morali vložiti velik napor v to, da preidete z običajne ravni začetnika, ki sploh ne mara vin, skozi kratki stadij sladkih vin na raven, na kateri se navadite uživati v vinih, ki jih začetnik ne bi niti povohal. Naučili vas bodo držati tako imenovani »bordojski« kozarec za steblo, da temperatura roke ne bi spremenila bukeja; osvojili boste morda celo besedni zaklad vinskih kritikov, ki uporabljajo za vina pridevnike »nagajivo«, »drzno«, »robustno«,«odkrito« in podobno (ne omenjajo pa univerzalne lastnosti vseh vin, ki je, da Lafitte Rothschild pri ceni tisoč dolarjev za steklenico povzroča prav tako cirozo jeter kot najcenejši cviček).” (dr. France Cokan, večkratni udeleženec in večkratni  zmagovalec Ironman-a v svoji starostni skupini.)

Vinum animi senum

Čista Resnica

Nobeni pijači človek ni namenil toliko hvalnic, kot ravno vinu. Uživanje vina mu je uspelo povzdigniti v  ritual kultnih razsežnosti. Že od antike naprej velja pregovor, ki pravi: »In Vino Veritas.« Drži – v vinu je (tudi) resnica!  Pravzaprav je v vinu resnice kar precej – nekje med 7,5 % do 15 %. Če v vinu ne bi bilo alkohola, ga ne bi nihče pil, saj bi bilo tako rekoč brez učinka. Vino ljudje pijejo zaradi učinka in poglavitna učinkovina v vinu je alkohol. Alkohol je esenca vina in hkrati edina resnica v vinu. V vseh ostalih, menda več kot 700 sestavinah, ni mogoče najti niti zrnca, niti kapljice resnice. Tudi v grozdju in v grozdnem soku o resnici ni duha ne sluha. Ne poznamo  pregovorov, ki bi sadje in sok povezovali z resnico. Ljudje se lahko trudijo še tako močno, pojedo naenkrat več kilogramov grozdja in spijejo več litrov soka, verjetno jih bo pognalo na stranišče, a resnica bo ostala skrita.


(več …)


Annales veteris testamenti, a prima mundi origine deducti

Anali zgodovine vesolja, Zemlje in človeštva

V gneči praznikov, ki jo sestavljajo  Dan reformacije, noč čarovnic, dan Vseh svetih in rojstni dan prvega ministra, redno pozabljamo na neko drugo obletnico, ki je veliko bolj kot naštete povezana z nami vsemi, in to ne glede na to, kakšna so naša religiozna prepričanja.  V soboto 23. oktobra je bil naš planet star natančno 6013 let,  v četrtek 28. oktobra, to je natančno šest dni po njenem stvarjenju, pa je obletnico svojega nastanka praznovalo tudi človeštvo. Spomini na tisti dan so še vedno živi in ohranjeni za vse večne čase. Bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Prvi ljudje so bili še strogi vegetarijanci, gospodovali so ribam, pticam in laznini, bili so rodovitni in množili so se med sabo, seveda ne zaradi lastnega zadovoljstva, ampak zato, ker jim je Stvarnik naročil, da to morajo početi. Prva božja zapoved, še preden je prišlo na vrsto prvih in drugih deset sinajskih zapovedi izklesanih v kamnitih ploščah, spolnosti ni samo priporočala, ampak jo je tudi zapovedovala. V tistem času spolnost še ni veljala za greh in tudi sicer je bilo vse na svojem mestu, kajti Bog je videl, da je vse, kar je naredil, zelo dobro. Kako bi sploh moglo biti drugače, saj je bil popoln in do zadnje podrobnosti dognan že njegov Načrt.

Škoda, da niti kristjani, niti Judje, niti muslimani  v stvariteljskem tednu med 23. in 30. oktobrom ne praznujejo nobenega praznika povezanega s tako imenitnimi in za človeštvo  tako usodnimi dogodki – še posebej, če pomislimo,  kako zlahka in  kako natančno so teologi določili Jezusov rojstni dan. Nenazadnje bi rojstvo vesolja mogli smatrati za samo malo manj imeniten dogodek, kot učlovečenje njenega Stvarnika, ki ga vsako leto na vedno isti dan brez kančka slabe vesti praznujejo kristjani, pogani in celo zadrti ateisti. Res škoda, saj je natančen dan stvarjenja znan že od sredine 17.  stoletja, ko ga je določil priznani učenjak  James Ussher, ki se je ne po naključju ponašal tudi z nazivom najvišjega severnoirskega nadškofa.  »Primasu« rimskokatoliške cerkve na Irskem  bi mogli očitati vse prej kot pomanjkljivo izobrazbo in nepoznavanje zadev. Nenazadnje so leto stvarjenja na zelo podoben način določevali že drugi veliki duhovi časa, med njimi Johannes Kepler in Isaac Newton; prvi je stvarjenje postavil v leto 3992, drugi pa okoli leta 4000 pred našim štetjem. Tudi zato, ker Kepler in Newton  še danes veljata za dva izmed najbolj uglednih znanstvenikov vseh časov, je Ussherjev prispevek k svetovni znanosti in zgodovini še toliko več vreden.  Predvsem pa bi se morali današnji znanstveniki, ki se ne zmorejo poenotiti niti o tako trivialni zadevi, kakršno je vprašanje »velikega poka«, zgledovati po znanstvenikih 17.  stoletja, ki so zmogli ob uporabi izbrane in poenotene biblične metodologije doseči osupljivo skladnost v natančnosti svojih odkritij.

James Ussher

James Ussher

Svoje odkritje je Ussher objavil v znameniti kronologiji zgodovine. Njegovo epohalno odkritje kajpak ni  temeljilo na psevdoznanstvenih metodah, med kakršne spada docela nezanesljivo datiranje kamnin s  pomočjo radioaktivnih izotopov, ampak je bilo osnovano na skrbnem proučevanju Božje besede zapisane v Bibliji, za katero vemo, da je, ne samo nezmotljiva, ampak tudi nespremenljiva že od svojega nastanka. Po drugi strani pa je znano, da se magmatske kamnine v zemeljskih plasteh nenehno spreminjajo, tako po svoji legi, kot po svojih lastnostih.  Ussherjeva kronologija, ki je izšla pod naslovom Annales veteris testamenti, a prima mundi origine deducti (Anali Stare zaveze deducirani iz prvih izvorov sveta), je pomenila odločujoč napredek v dolgi teološko-znanstveni diskusiji o tem, koliko je stara Zemlja. Ussher je, upoštevajoč kronologijo bibličnih zapisov in ostalih dovolj zanesljivih virov  prišel do logičnega sklepa, da se je prvi dan stvarjenja začel v večernih urah na dan, ki mu je sledila nedelja. Zgodovinski dogodek se je pripetil 23. oktobra leta 4004 pred našim štetjem (glede na proleptičen julijanski koledar), približno v času jesenskega ekvinokcija. To pomeni, da sta vesolje in Zemlja stara natanko 6013 let (4004+2010 je sicer 6014, vendar je potrebno upoštevati, da leto nič ne obstaja!)  Bog  je svoj stvariteljski podvig očitno začel z delom v nočni izmeni, potem pa je delal čez nedeljo, da bi mogel svoje remek delo končati do konca tedna, ter si nato sedmi dan vzeti za počitek in uživanje ob pogledu na čudesa, ki jih je ustvaril. Opravljeno delo je bilo očitno naporno in utrudljivo – celo za samega Boga.

Ussherjeva kronologija ni natančno določila samo leta stvarjenja, ampak tudi mnoge druge pomembne dogodke, brez katerih bi se kolo zgodovine obračalo popolnoma drugače ali pa bi nemara celo obtičalo na mestu. Tako danes zanesljivo vemo, da se je vesoljni potop pripetil leta 2348 pred Kristusom, leta 1921 je Bog pozval  Juda Abrahama, leta 1491 je  Jud Mojzes popeljal judovsko  ljudstvo iz Egipta, leta 1012 so (že spet Judje) zgradili Jeruzalemski tempelj, v letu 586 je bil Jeruzalem uničen (uničili so ga zlobni Babilonci), Judje (le kdo drugi) pa so bili odgnani v suženjstvo. Leta 5 pred Kristusom pa se je rodil nihče drug  kot Jezus Kristus, zagotovo daleč najpomembnejši Jud v človeški zgodovini. Od stvarjenja Zemlje do stvarnikovega učlovečenja je torej minilo natanko 4000 let. Ushher je povsem logično potisnil stvarjenje še nekoliko nazaj – v leto 4004 pred našim štetejem in na ta način kompenziral napako, ki jo je zagrešil izumitelja štetja po sistemu Anno Domini – Dionizij Exiguus. Skitski menih si je prvi domislil, da bi bilo lepo, če bi štetje začeli z letom Jezusovega rojstva in tekoče leto preprosto razglasil za leto 525. Če verjamete ali ne, to se je zgodilo natančno leta 525 po Kristusu!

Judovsko-rimski  zgodovinar Jožef Flafij je smrt kralja Heroda Velikega postavil v leto 4 pred našim štetjem, kar je pomenilo, da Jezus nikakor ni mogel biti rojen po tem času, zato je tudi Ussher letnico Jezusovega rojstva nastavil v leto 4 pred Jezusom. Smiselno in povsem logično, predvsem pa pragmatično. Že častiti Ussher je razumel, da če ne gre Mohamed k gori, potem se pač mora gora premakniti k Mohamedu. Ne vem, če je Ussher v svoji kronologiji omenil tudi zadnjega preroka iz Meke, ki je bil tudi sam eminenten znanstvenik. Svoja odkritja v zvezi z nastankom vesolja in Zemlje je Mohamed razkril v Koranu, ki so ga posthumno, a z največjo možno natančnostjo, zapisali njegovi laboratorijski asistenti.  Medtem ko Biblija postavlja stvarjenje Zemlje na prvi dan, to je na isti dan, kot stvarjenje Vesolja, je Mohamed odkril, da je s stvarjenjem našega planeta Bog ukvarjal kar dva dni. To bi mogli šteti za sila pomemben podatek, ki potrjuje, da starost Zemlje znaša približno eno tretjino starosti Vesolja. Predvsem pa Mohamedova dognanja potrjujejo Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pravi, da je čas relativen. Božji prestol, od koder je Bog oziroma Alah izvajal in nadziral svoje stvariteljske operacije,  je namreč širši in masivnejši od celotnega vesolja, zato je tudi povsem logično, da čas na Božjem prestolu teče bistveno hitreje.

Majhne razlike in nesoglasja med krščanskimi in islamskimi znanstveniki, ne bi smele zamegliti tistega, kar je teološka znanost prinesla nam vsem – veličastno spoznanje, da je Bog potreboval samo šest dni, da je ustvaril vse tisto, kar je prej načrtoval celo večnost. Temu po domače pravimo tudi »inteligentni dizajn«.

Za konec naj vsem kristjanom, Judom in muslimanom, čeprav z enotedensko zamudo, zaželim vesel in srečen Dan stvarjenja s posebno željo, da bi to postal tudi praznik ateistov, saj v konkretnem primeru ne gre za kako religijsko dogmo, ampak za dogodek, ki temelji na zgodovinskih argumentih, potrjenih s strani na razodetih dokazih osnovane Znanosti.

 

Čarovnija prvega dne

May God bless Your Majesty and all the people of your realm. Thank you.

Celo v času našega življenja se lahko spominjamo, kako so se Velika Britanija in njeni voditelji uprli proti nacistični tiraniji, ki si je prizadevala izkoreniniti Boga iz družbe in ki je zanikala neko splošno človečnost številnim, še posebej Judom, ki naj ne bi bili vredni niti živeti. Spomnimo se tudi na krščanske duhovnike in menihe, ki so govorili resnico v ljubezni, nasprotovali nacistom in to nasprotovanje plačali s svojimi življenji. Ko razmišljamo o streznjujoči lekciji ateističnega ekstremizma v 20. stoletju, ne pozabimo, kako je izključevanje Boga, religije in kreposti iz javnega življenja nazadnje pripeljalo  do okrnjene pogleda na človeka in družbo in o tod do okrnjenega pogleda na posameznika in njegovo usodo.

(Papež Benedikt XVI, v govoru  pred kraljico ob državniškem obisku v Veliki Britaniji)

Moja krščanska čustva mi velevajo, naj se zgledujem po svojem Gospodu in Odrešeniku kot borcu. Velevajo mi zgledovati se po osamljenem možu, oboroženem le s peščico privržencev, ki je te Žide prepoznal kakor take, kot so, in pozval druge može, naj vstanejo zoper nje; po možu, ki se – pri moji veri! – ni odlikoval le kot mučenik, temveč zlasti kot borec. Z brezmejno ljubeznijo kristjana in moža se prebiral biblijsko poglavje, v katerem je povedano, kako je Gospod nazadnje vstal v svoji moči in zagrabil za bič, da bi očistil tempelj gadje zalege in strupenjač. Kako čudovit je bil njegov boj zoper židovski strup! Danes, dva tisoč let pozneje, globlje kot kdajkoli prej spoznavam, da je bilo to dejanje tisto, zaradi katerega je moral preliti svojo kri na križu. Kot kristjanu mi ni treba dopuščati, pač pa mi dolžnost narekuje, naj se borim za resnico in pravico…

(Adolf Hitler v  zgodovinskem govoru leta 1922)

Katolik Hitler


Iskreno želimo zaslužiti vstajenje našega naroda s pomočjo naše delavnosti, naše vztrajnosti, naše volje. Vsemogočnega ne prosimo: »Gospod, osvobodi nas!«   Mi želimo biti aktivni, delati, biti složni kot bratje, tekmovati, kdo bo boljši, da bi mogli takrat, ko pride čas, stopiti pred Njega in zahtevati od Njega: »Gospod, poglej, kako smo se spremenili; nemško ljudstvo ni več ljudstvo brez časti, ni več ljudstvo sramu, ni več ljudstvo, ki je v konfliktu s seboj,   ni več ljudstvo plašnosti in šibke vere: ne, Gospod, nemško ljudstvo je postalo močno v duhu, ljudstvo močne volje in vzdržljivosti, močno, da prenese vsako žrtev.«  »Gospod, ne bomo ti dovolili oditi: blagoslovi sedaj naš boj za svobodo; boj, ki ga vodimo za nemški narod in domovino.

(Adolf Hitler, molitev med govorom leta 1933)

Ker dandanašnji verjamem, da ravnam v skladu z voljo vsemogočnega Stvarnika, lahko zatrdim: ko branim pred Židom, opravljam Gospodovo delo.

(Adolf Hitler, Mein Kampf)


Papež Benedikt XVI. se je  zelo potrudil, da je njegov pred kratkim končani obisk v Veliki Britaniji in hkrati prvi državniški obisk kakega papeža na angleških tleh,  ostal v nepozabnem spominu ne samo predanim katolikom, ampak vsem otočanov, celo tistim, ki se za religijo sicer sploh ne zmenijo. Že nekaj ur po prihodu je papež v nagovoru pred »Njenim veličanstvom« in zbranimi dostojanstveniki v Palači Holyroodhouse v Edinburghu pokazal, da ne zmore držati jezika za zobmi, ko gre za obračunavanje z ateizmom in sekularnostjo. Papež je ateizem še enkrat več prostodušno povezal z nacizmom,  ki da je želel boga izgnati iz družbe. Svoj govor je papež sklenil z argumentom, da je prav želja nacistov, da bi zatrli boga, pripeljala do holokavsta, Veliko Britanijo 21. stoletja pa pozval, naj spoštuje svoje krščanske temelje.  Svoje nasprotovanje sekularnosti je papež podkrepil še v pridigi pred 65.000 verniki, ko je dejal, da »diktatura relativizma grozi, da bo zasenčila nespremenljivo resnico o človekovi naravi, njegovi usodi in dobroti, saj skušajo nekateri verska prepričanja izključiti iz javnega diskurza ali jih celo prikazati kot grožnjo enakosti in svobodi.« Papeževe trditve, še posebej tiste, ki  povezujejo ateizem in nacizem, so tako zelo skregane z zgodovinskimi dejstvi, da nujno zahtevajo – ne samo ugovor, ampak tudi »protinapad«!

(več …)