Božič za vse

Božiček

Pred našimi očmi je sveta družina, ki je zgled vsem družinam. Skupnost po Božji zamisli, ki more edina nuditi otroku vse, kar potrebuje za življenje: telesno bivanje, varnost očeta in nežnost matere, osebe za identifikacijo, duhovno sporočilo prejšnjih rodov in odkrivanje smisla življenja. (nadškof Uran v božični poslanici)

Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče;  in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. (Jezus iz Nazareta, edinec iz skupnosti po Božji zamisli)

Božič velja, takoj za veliko nočjo, za največji krščanski praznik, a večina ljudi ne ve, da so korenine božiča pravzaprav poganske. Znano je, da so stari Rimljani 25. decembra praznovali rojstni dan nepremaganega Sončnega boga. Poganska praznovanja, povezana s praznovanjem zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim, je krščanstvo uzurpiralo zase  ter jih skozi stoletja preoblikovalo v praznik, ki obeležuje rojstvo Jezusa Kristusa.

Tudi jaslice, ki jih kristjani postavljajo v spomin na ta dogodek, nimajo korenin v zgodnjem krščanstvu, saj so bile izumljene šele v poznem v srednjem veku. Velja prepričanje, da si jih je  domislil sveti Frančišek Asiški. Prve jaslice so bile »žive«.  Očitno so tisti, ki so skrbeli za teološki marketing, že kaj kmalu doumeli,  kako zlahka je mogoče razburkati  domišljijo bogaboječih prostakov, če  zgodbo o Božjem učlovečenju  predstaviš tudi v trodimenzionalni različici in na ta način narediš Boga še veliko  bolj živega in prisotnega, kot je tisti na oltarnih slikah in ikonah.  Šele kasneje so se pojavile upodobitve z značilnimi kipci oziroma s figuricami, ki so nas  tako zelo razveseljevale v otroških letih. Večina kristjanov pa se ne zaveda, da je mnogo elementov iz božičnega prizora, ki jih slikajo jaslice, v božično pravljico zašlo iz  apokrifov, torej iz spisov, ki jih je Cerkev  že zelo zgodaj izločila iz svojega kanona, nekatere med njimi pa je označila celo kot heretične. Votlina, osliček in kravica, sveti trije kralji  – Gašper, Miha in Boltežar  (ne modreci, kot piše v evangeliju) – vse to so podobe in figure, ki jih ne zasledimo niti v Matejevem, niti v Lukovem evangeliju. V resnici so jaslice le  na silo harmonizirana sestavljenka iz več apokrifov in dveh »pravih«  evangelijev – Lukovega in Matejevega, ki pa si v večini zadev, ki so povezane z Jezusovim rojstvom, močno nasprotujeta. Tako se razlikujeta v letu Jezusovega rojstva, v rodovniku, predvsem pa ponujata zelo drugačno kronologijo dogodkov v času pred in po Jezusovem rojstvu. Pri iskanju zgodovinske resnice se na neodvisne vire  seveda ne gre zanašati, saj Jezusa, kaj šele njegovega rojstva, ne omenja niti en sam antični kronist tistega časa. Preveč vneto iskanje zgodovinskega Jezusa iz Nazareta bi nas kaj kmalu utegnilo pripeljati do spoznanja, da v prvi polovici prvega stoletja našega štetja v Galileji sploh ni obstajal kraj z imenom Nazaret. Vsaj omenja ga ne nihče. Tako kot tudi nihče  ne  omenja tako dramatičnih dogodkov, kot je Herodovo napotilo za pomor vseh dečkov starih dve leti in pol, če seveda odmislimo pisca Matejevega evangelija, ki je svoje remek delo ustvaril več kot sedemdeset let po domnevnih dogodkih.  Seveda se prav nihče izmed kronistov ne spomni niti znamenitega nebesnega pojava – čudežne repatice, ki je kot božji (satelitski) navigacijski sistem pripeljala modrece z vzhoda natanko pred tisto hišo, v kateri naj bi se rodil Jezus. Samo misliti si moremo, kako nizko se je morala pomakniti zvezda, da se je ustavila natanko nad pravo hišo in ne morda na sosedovo. Nad hišo seveda, vsaj tako pravi Matejev evangelij, ne pa nad hlevčkom, kot pravi gospod Uran, ki ima  v mislih Lukov evangelij. Čeprav praksa kaže, da je iz vsake hiše mogoče napraviti hlev,  kristjani nikoli ne bi upodabljali jaslic, če si jasli ne bi domislil sinoptik Luka, kar nas je potem pripeljalo do hleva ali po domače do štalice. Še ena diskrepanca več, ki mora globoko vernega kristjana utrditi v prepričanju, da so štirje evangeliji razodetje nezmotljive božje besede.

 

Čudežev ni

Čudežni fantje

Nikoli mi ni prišlo niti na kraj pameti, da bi na svojem blogu pisal o nogometu. Bil sem vzvišen in domišljav. No ja, če povem po pravici, sem še zmeraj tak, samo na nogomet gledam nekoliko drugače. Priznam – včeraj zvečer malo pred enajsto uro sem čudežno spremenil mnenje o nadnaravni moči usnjene krogle. Slovenci smo postali čudežno složni.  Ljudje so čudežno pozabili na recesijo in prašičjo gripo. In celo gledanost RTV Slovenije se je čudežno povečala. Molitve in priprošnje 144 milijonov Rusov so čudežno odpovedale. Čudežno je odpovedal Aršavin.   Čudežno so odpovedali Abramovičevi milijoni. Čudežno je odpovedal delegiran žreb Fife.  Sodniki so se izkazali s čudežno korektnim sojenjem. Čudežno je zadel Pečnik. Čudežno je zadel Dedić. Seveda so se čudeži dogajali že prej. Največji čudež se je pripetil,  ko so v kvalifikacijah izpadli balkanski velemojstri nogometa – Hrvati. Prepričani smo lahko, da bi naši južni sosedje, če bi bilo mogoče, svoj mali košček Savudrijske uvale takoj zamenjali za dober hektar najete zelenice v Južni Afriki.  A ker to na žalost ali pa na srečo ni mogoče, bomo morali počakati na čudežni sporazum, ki bo čudežno zadovoljiv Slovence in Hrvate. (Hrvate sem v zgodbo vpletel iz čiste zlobe. Vem, da mi večina Slovencev tega ne bo zamerila.)

Zase priznam, da sem bil pred zadnjima tekmama z Rusi skeptičen. Bil sem skeptičen že pred tekmo s Poljaki in Slovaki. Verjel pa sem, da bodo Poljaki premagali Slovake. Pravzaprav sem ves čas operiral z verjetnostjo. Razmišljal  sem kot radikalen agnostik. Potreboval sem dokaze.  In sedaj, ko sem jih dobil,  me je kar malo sram.  Tolaži me misel, da bi v zmago »svojega« moštva dvomil tudi, če bi bil Rus. In potem bi se mogel, medtem ko večina Rusov še vedno ne more verjeti, da je Hiddinkova »zbornaja«  »popušila« s »tiny« Slovenijo,  hvaliti vsaj s tem, da sem to vedel že prej.

Zgodovina velikih spopadov nas uči, da so bili zmagovalci vedno deležni posebne pomoči. Francozom je tokrat pomagala »Božja roka«, Grkom, tako kot že večkrat, Zevs, Portugalcem Marija iz Fatime, ki je premagala Marijo iz Medžugorja, Slovencem pa je pomagal tisti Bog, ki je znan o tem, da pomaga vsakemu, ki si najprej pomaga sam! Bravo fantje!

Čudež bi bil, če bi Hiddinku uspelo še četrtič.  Čudež bi bil, če bi molitve in priprošnje 144 milijonske Rusije zalegle bolj, kot neutrudno skakanje in huronsko vzklikanje slovenskih navijačev. Čudež bi bil, če bi zmagalo moštvo, ki je bilo nadigrano. Ali pa smemo preprosto reči, da čudežev ni. Obstaja samo verjetnost za uspeh, ki se povečuje  na račun boljše telesne pripravljenosti, tehnike, taktike, psihološke pripravljenostjo in večje želje po zmagi. Tako kot je rekel realistični Matjaž Kek, ki je ostajal skromno stoičen tudi v trenutkih največjih pričakovanj in  evforije – odloča kvaliteta! Zmaguje kvaliteta! In slovenska reprezentanca  je  v tem trenutku kvalitetnejša od ruske. Počasi se bomo Slovenci morali navaditi na to, da so takrat,  ko naši reprezentantje zgubljajo, preprosto slabši (in ne ogoljufani ali brez sreče), in da so takrat, ko zmagujemo, boljši od nasprotnikov. Če se je prva uvrstitev Slovenije na evropsko in na svetovno prvenstvo še zdela kot pravljica ali kot čudež, bi nas podvig nove generacije slovenskih nogometašev moral prepričati, da čudežev ni. (Ko je s polovice igrišča zadel Ačimović, sem pomislil, da je žogo proti ukrajinskemu golu usmeril Bog, ko pa je proti Romunom zadel Rudonja, sem bil o tem že povsem prepričan. O  športni sreči, povezani z verjetnostjo,  sem spet začel razmišljati šele potem, ko so Katančevi fantje zapustili mundial.)

Ruskim nogometašem (in mimogrede še Abramoviču) so slovenski nogometaši preprosto dokazali, da so veliko boljši nasprotnik! Predvsem pa je Kek dokazal Hiddinku, da je v tem trenutku boljši trener, ki bolje pozna svojo ekipo in je tudi  bolje proučil tekmeca. In zaradi vsega tega je imela naša reprezentanca tudi veliko  večje možnosti, da  si izbori mesto med udeleženci svetovnega prvenstva. Ruska zmaga ne bi bila čudež, bila pa je manj verjetna.

Slovenci najbrž nikoli ne bomo postali izvoljeno ljudstvo, pa četudi bi naše čefursko-venetske  korenine  mogli zamenjati za  poreklo semitskega izvora ali za nordijsko-arijski pedigre. Zato pa smo lahko, tudi po zaslugi usnjene krogle,   prepričani, da  zmoremo veliko več, kot si pripisujemo sami ali smemo pričakovati od božje naklonjenosti.

Z božjo pomočjo ali brez – Slovenija gre naprej!

 

Martinovanje po Tomaževo

Suma Kulinarika

Neracionalno prehranjevanje zatemni dušo in jo naredi  nesposobno za duhovno izkušnjo. (Sveti Tomaž Avinski)

Martinovanje je star običaj, ki mu mnogi priznavajo kar status praznika. Za tiste pa, ki v praznikih vidijo priložnost več, da se dobro najedo in še bolje napijejo, je martinovanje verjetno kar praznik vseh praznikov. Pri tem je še najmanj pomembno, zakaj in komu v čast se praznuje. Prvo, na kar večina ljudi pomisli ob besedi martinovanje, je seveda vino. Šele potem pridejo na vrsto gos, rdeče zelje, mlinci, druženje, zabava in čisto nazadnje sveti Martin. Včasih – ampak samo včasih – apriorni negativci pomislimo tudi na neizogibno pijančevanje. Kletarji oziroma pridelovalci vin seveda ne morejo, da ne bi pomislili tudi na mošt, ki se ravno na dan svetega Marina čudežno spremeni v vino. Čarovnija se skriva v biokemičnem procesu, pri katerem se sladkor iz grozdnega soka s pomočjo kvasovk razgradi v ogljikov dioksid in etanol. Plin pobegne v ozračje, etanol pa (na žalost) ostane ujet tekočini.   Po kemični sestavi je etanol alkohol in tudi v vsakdanjem jeziku se beseda alkohol nanaša prav na etanol, ki je sestavina vseh alkoholnih pijač. Alkohol že od nekdaj predstavlja najbolj razširjeno in za nameček bolj ali manj legalno drogo, ki je kriva za različna psihosomatska obolenja, mnoge oblike nasilja, družinske tragedije, prometne in druge nezgode.  Folklora martinovanja, ki spremlja čaščenje ene izmed najbolj razširjenih in zlorabljenih alkoholnih pijač, bi nas utegnila utrditi v prepričanju, da tudi najbolj žalostna bilanca alkoholne »kolateralne« škode še zmeraj ne prinaša  tolikšne žalosti, da je ne bi mogla odgnati obilna Martinova večerja in zadostno število kozarčkov »rujne« kapljice.

 

APOKRIFNI▪EVANGELIJ▪PO▪PILATU

Z NEIZPODBITNIMI ZGODOVINSKIMI VIRI PODPRTA ANTIČNA KOMEDIJA ABSURDA V OSMIH POGLAVJIH Z NEOBVEZNIM DODATKOM, KI PA JE ČISTA IZMIŠLJOTINA

(PRIZORIŠČE: Rim okoli leta 840 po rimskem štetju v času vladavine cesarja Domicijana. Očividcev polna velika sodna dvorana v palači Pravice. V dvorano vstopi glavni zasliševalec – vrhovni sodnik Poncij Pilat Mlajši v spremstvu dveh stotnikov. Na prostoru za priče stojijo Marko, Matej, Luka in Janez. Pilat Mlajši svečano nagovori zbrane v sodni dvorani.)

PILAT: Zbrali smo se na svetem mestu Pravice dan pred aprilskimi idami, da razjasnimo okoliščine nenavadnega dogodka, ki se je pripetil v Judeji za časa Tiberija Julija Cezarja Avgusta, ko je provinco upravljal moj cenjeni ded, prefekt Poncij Pilat. Po cesarstvu se že nekaj časa širijo govorice, da je ustanovitelj obskurnega krščanskega vraževerja, tako imenovani Jezus Krestus, ki naj bi ga kot zločinca križali v Jeruzalemu in položili v grob poslanca v judovskem velikem zboru Jožefa iz Arimateje, vstal od mrtvih.

Kot priče smo na sodišče privedli štiri omikane rimske državljane, ki so brez mučenja priznali, da so avtorji opolzkih grških knjig, ki podžigajo novo vraževerje, in jim pravijo evangeliji.

Začnimo torej in naj nas na poti do Resnice vodi modrost Minerve, moč naših nepremagljivih bogov in ponos našega presvetlega cesarja, dosmrtnega cenzorja in čuvarja javne morale Tita Flavija Domicijana!

VINCIT OMNIA VERITAS!

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪PRIMUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪SECUNDUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪TERTIUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪QUARTUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪QUINTUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪SEXTUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪SEPTIMUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪OCTAVUM▪

▪ADDENDUM▪

▪SEZMAM▪LATINSKIH▪GESEL▪IN ▪IZREKOV▪

▪OPOMBE▪

▪ABECEDNI▪SEZNAM▪BOLJ▪ALI▪MANJ▪HISTORIČNIH▪OSEBNOSTI▪IN▪BITIJ▪

 

Luciferjeve domislice

Zamišljena domišljavost

• Nekateri bi se dali pribiti na križ samo zato, da bi lahko na druge gledali zviška.

• Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen. Pazite se sveže spovedanih!

• Ljudje brez hrbtenice potrebujejo križ za oporo.

• Ljudem brez obraza je lahko nastavljati še drugo lice.

• Prvo pravilo krščanske retrogradne evolucije: Spremeni se v črva, da se boš lahko priplazil više.

• Perjanica napuha in svetniški sij se nahajata v približno v isti višini.