Jezus iz Narnije

C.S.Lewis

Znan angleški pisatelj in krščanski apologet C.S. Lewis je v svoji knjigi »Samo krščanstvo« zapisal:

»Tukaj poskušam preprečiti vsakomur, da bi pravil tako neumne trditve o Njem [Jezusu Kristusu]: »Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, vendar pa ne priznavam, da je bil Bog.« To je stvar, ki je ne smemo izreči. Človek, ki bi bil samo človek in bi pravil takšne stvari kot jih je Jezus, ne bi mogel biti veliki moralni učitelj. Bil bi k večjemu norec – na stopnji človeka, ki govori, da je skrknjeno jajce – ali pa bi bil peklenski hudič. Moraš se odločiti. Ali je ta človek bil, in še vedno je, Sin Boga, ali pa je bil norec ali pa še kaj hujšega… Lahko ga imaš za norca in ga ubiješ kot demona; lahko pa mu padeš pod noge in ga kličeš Gospod in Bog. Toda ne prizanašajte mu s pokroviteljskim nesmislom o njem kot velikem humanem učitelju. Te možnosti nam ni ponudil. Tega ni hotel.«

Lewis nam ponuja dve izbiri. Če bi to bili edini dve možni izbiri, potem bi morala biti izbira ateista samoumevna – Jezus je bil norec!  Na nek način nas ateiste Lewis prisili, da odgovorimo na način, ki ga večina kristjanov zlahka razume, če že ne kot blasfemijo, pa vsaj kot žaljenje verskih čustev. Samo predstavljamo si lahko islamskega apologeta, ki bi na osnovi dejstva, da je Mohamed spal z devetletno Ajšo, zastavil podobno dilemo: »Ali je ta človek bil, in še vedno je, zadnji Alahov prerok, ali pa je bil pedofil ali pa še kaj hujšega…« Nekako se zdi, da nas življenjepisi »svetih mož«, kot so zapisani v »svetih knjigah«, prisiljujejo, da se vprašamo, ali bi njihova dejanja, če bi jih storili v današnjem času, razumeli kot moralna. Denimo, da bi se Jezus pojavil na romanju v Brezjah, kjer bi začel z bičem razganjati trgovce, ki na stojnicah pred baziliko Marije Pomagaj prodajajo verski kič in ostalo kramo. Križali ali kamenjali ga sicer ne bi, imel bi pa lepe možnosti, da končal v zaporu ali na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, ni pa zelo verjetno, da bi kdo, razen njega samega, začel verjeti, da je Božji sin.

Na nek način je izbira, ki nam jo ponuja Lewis, podobna Pascalovi stavi. Pascal pravi, da ne moremo izgubiti ničesar, če vse stavimo na možnost, da Bog je. Pri tem pa Pascal kar nekako pozabi, da ne obstajata samo dve možnosti – prva, da obstaja bog, v kakršnega verjamejo kristjani, in  – druga,  da takšen bog ne obstaja. Kaj pa, če obstaja bog, v kakršnega verjamejo muslimani in bo po smrti enako neprizanesljiv do kristjanov kot bo neprizanesljiv do brezbožnikov? Kaj pa, če obstaja bog, ki bo po smrti nagrajeval skepticizem in dvom, kaznoval pa slepo vero in poslušnost? Kaj pa, če imajo prav budisti, ki ne verjamejo v boga, verjamejo pa v reinkarnacijo duše? Zlahka si lahko zamislimo še množico drugih možnosti in bogov, za katere obstaja enako malo dokaznega gradiva, kot za obstoj krščanskega boga, in zaradi katerih postane Pascalova stava popolnoma neuporabna – še najmanj za prepričevanje ljudi, ki razumejo verjetnost in zmorejo domačo različico krščanstva prepoznati kot samo eno v množici svetovnih religij in verovanj.

Če ne nasedamo Pascalu, ne bi smeli nasedati niti Lewisu. Tudi ta nam vsiljuje samo dve možnosti. Zdi se, da Lewis brez čvrstih dokazov domneva, da je bil Jezus v resnici zgodovinska osebnost, nemara celo, da so tudi evangeliji zgodovinske knjige, ki jih moremo smatrati kot kredibilne Jezusove biografije. Zanalašč sem zapisal biografije in ne biografija, saj so si štiri »Jezusove biografije« v nekaterih delih vsaj tako različne, kot sta različni biografiji Winstona Churchilla in Adolfa Hitlerja. Tudi če odmislimo evangelijska protislovja, ne moremo mimo opisov evangelijskih čudežev, ki jih noben zgodovinar pri zdravi pameti ne bo interpretiral kot zgodovinska dejstva. Močno dvomim, da se inteligenten mož, kot je bil Lewis, tega ni zavedal. Tako sem skoraj prisiljen naprtiti mu krivdo za zavestno zavajanje in manipulacijo, kar je pri propagandnih trobilih krščanstva sicer zelo pogost pojav.

Najmanj, kar moremo takoj prepoznati kot absurdno v Lewisovem argumentiranju, je njegovo patetično opletanje s hudičem in demonom. Hudič in demoni namreč na tiste, ki ne verjamejo v Jezusovo božansko naravo in v njegove preroške sposobnosti, ne morejo napraviti vtisa. Alternativa, ki pravi »Če ni bil bog, potem je bil hudič«, ni veliko drugačna od alternative, ki pravi »Če ni bil vilinec, potem je bil škrat«. Pravljičar Lewis bi to moral najbolje razumeti. Bolj kot pravljična bitja, s katerimi operira Lewis, pa je problematično njegovo sklepanje. Dve možnosti, ki sta obe lažni, Lewis postavi v izključujoče nasprotje, da bi nazadnje iz tega izvlekel vulgaren sklep, ki z njima nima nikakršne zveze. Takole namreč Lewis zaključi svojo apologijo: »Zdi se mi več kot očitno, da [Jezus] ni bil niti norec niti vrag. Naj zveni še tako nenavadno, grozljivo ali neverjetno, moram sprejeti, da je bil in da je Bog.« Edino, v čemer se morem takoj strinjati z Lewisom, je, da je tisto, v kar verjamejo kristjani nenavadno, grozljivo ali neverjetno. Dodal bi še, da je običajno nenavadno, grozljivo in neverjetno hkrati. Če sta nenavadnost in grozljivost kolikor toliko sprejemljivi, pa bi nas morala zagotovo odvrniti neverjetnost.

Bizarnemu in že vnaprej napeljanemu Lewisovemu sklepu, da je Jezus v resnici bog, se moremo zlahka izogniti, tudi če se ne zatečemo k ponujeni blasfemični opciji, ki pravi, da je bil Jezus norec. Rešitev navidezne zagate, v katero nas sili Lewis, je v resnici trivialna. Dodati je potrebno vsaj še eno možnost, čeprav jih obstaja mnogo več. Kot najbolj preprosta se ponuja možnost, da Jezus sploh ni obstajal. Druga možnost je, da je obstajal, ampak je vse tisto, kar mu pripisujejo pisci evangelijev izmišljeno (ponarejeno) ali samo na pol resnično. Nenazadnje vemo, da poleg kanoniziranih evangelijev obstaja še množica apokrifov, za katere Cerkev trdi, da so popolnoma izmišljeni, čeprav so apokrifne različice Jezusa v enaki meri neverjetne, kot različica, ki še vedno  navdihuje kristjane in je navdahnila tudi Lewisa.  Tretja možnost, ki bi jo mogli smatrati tudi kot realistično različico druge, pravi, da je bil Jezus samo apokaliptični prerok, eden izmed mnogih, ki so živeli v nemirnem stoletju vojn med Judi in Rimljani. Takšno možnost je argumentirano ter z velikim posluhom za zgodovinska dejstva predstavil ameriški profesor za religijske študije in uveljavljen proučevalec Nove zaveze Bart D. Ehrman v knjigi z naslovom »Jesus: Apocalyptic Prophet of the New Millennium.« tudi prva možnost, ki pravi, da Jezus ni obstajal in nas pripelje do skoraj nujnega sklepa, da je Jezus samo mitološka ali legendarna oseba, podobno kot Odisej ali kralj Artur, ima nekaj zagovornikov. Med najbolj znanimi zagovorniki hipoteze, da je Jezus samo mit, je ameriški teolog, proučevalec Nove zaveze in pisec Robert M. Price. Ne glede na to, da so učenjaki, ki zagovarjajo hipotezo, da Jezus zelo verjetno nikoli ni obstajal, v manjšini, bi se morala človeku, ki razume, da je nemogoče hoditi po vodi, obujati mrtvece in spreminjati vodo v vino, tudi takšna možnost zdeti neprimerno bolj verjetna od možnosti, ki nam jo vsiljuje Lewis.

 

Leteči rožnati slon

Njegova svetost Svami Aurenko

 

Menich Svami Aurenko zase pravi, da zaradi tega ni čisto nič drugačen človek.  Celo potem, ko je predaval na največji duhovni univerzi Brahma kumaris Ishwariya Vishwa Vidyalaya, se  njegova občutljivost za človeške stiske in empatija do tistih, ki so prizadeti zaradi pomanjkanja duhovne senzibilnosti, ni zmanjšala. Prepričan je, da je vse tisto, kar doživlja sam, odraz neskončne Božje milosti, ki bo prej ali slej doletela vsakogar izmed nas. Pot očiščenja je sicer dolga in polna trpljenja, pravi prvi evropejski Svami,  a je nazadnje vedno poplačana z doživetjem najvišje Resnice.

Resnica, kot jo doživlja Joseph Menich Aurenko, se razodeva in žari v rožnati barvi, prvič se mu je razkrila pred enajstimi leti v Indiji. Jožef se je rodil v malo znanem avstrijskem mestecu Braunau pri Linzu. Oče je bil Ukrajinec  judovskega porekla, mati pa Romka, katere predniki so izhajali iz Indije. Nežna slovanska duša,  izrazito  nagnjenje  do kabalistične spiritualnosti in nomadski ciganski temperament so ga zaznamovali za vse življenje. Zase pravi, da se duhovnosti ni nikoli učil, ampak mu je ta zapisana v DNK-ju. Kmalu po rojstvu  je Jožefovemu očetu po naključju prišla v roke knjižica Martina Kojca, ki je v trenutku spremenila njegov dotedanji pogled na življenje.   Z ženo sta prodala vse premoženje in odpotovala v Indijo. Tam se je mladi Joža srečal z največjimi modreci svojega časa, v živalskem vrtu blizu New Delhija pa je doživel videnje, ki je pomenilo dokončen preobrat v njegovem življenju. Potem ko je več kot štiri ure v popolni zbranosti meditiral pred manjšo čredo slonov, je nenadoma opazil, da je ena izmed samic postala nekoliko višja. Čez nekaj trenutkov se je slonica, ki je štrlela iz črede, dvignila skoraj tri metre in pol nad ostale živali  ter začela mahati z uhlji, dokler nebo ni zažarelo v  rožnati svetlobi, ki se je zgostila v malo manjšem oblaku. Oblak se je spustil na zemljo, zagrnil lebdečo slonico in jo obarval v svetlo rožnato barvo. To je bil prvi v množici primerov,  ko se je kakemu Zemljanu razodela vizualna  pojavna oblika letečega rožnatega slona.

Z Njegovo Svetostjo smo decembra lani posneli ekskluziven intervju, v katerem nam je Svami opisal svojo življenjsko pot. Razkril nam je nekaj skrivnosti in veščin, ki nam morejo omogočiti globlje in bolj neposredno komuniciranje s tistim življenjem, ki ne izhaja iz gona po smrti, ampak iz višje Zavesti in resničnega zavedanja, da nam prav svoboda našega izraza prinaša najvišjo radost, ki jo lahko okušamo v življenju – tukaj, sedaj in s čistim srcem!

 

APOKRIFNI▪EVANGELIJ▪PO▪PILATU

Z NEIZPODBITNIMI ZGODOVINSKIMI VIRI PODPRTA ANTIČNA KOMEDIJA ABSURDA V OSMIH POGLAVJIH Z NEOBVEZNIM DODATKOM, KI PA JE ČISTA IZMIŠLJOTINA

(PRIZORIŠČE: Rim okoli leta 840 po rimskem štetju v času vladavine cesarja Domicijana. Očividcev polna velika sodna dvorana v palači Pravice. V dvorano vstopi glavni zasliševalec – vrhovni sodnik Poncij Pilat Mlajši v spremstvu dveh stotnikov. Na prostoru za priče stojijo Marko, Matej, Luka in Janez. Pilat Mlajši svečano nagovori zbrane v sodni dvorani.)

PILAT: Zbrali smo se na svetem mestu Pravice dan pred aprilskimi idami, da razjasnimo okoliščine nenavadnega dogodka, ki se je pripetil v Judeji za časa Tiberija Julija Cezarja Avgusta, ko je provinco upravljal moj cenjeni ded, prefekt Poncij Pilat. Po cesarstvu se že nekaj časa širijo govorice, da je ustanovitelj obskurnega krščanskega vraževerja, tako imenovani Jezus Krestus, ki naj bi ga kot zločinca križali v Jeruzalemu in položili v grob poslanca v judovskem velikem zboru Jožefa iz Arimateje, vstal od mrtvih.

Kot priče smo na sodišče privedli štiri omikane rimske državljane, ki so brez mučenja priznali, da so avtorji opolzkih grških knjig, ki podžigajo novo vraževerje, in jim pravijo evangeliji.

Začnimo torej in naj nas na poti do Resnice vodi modrost Minerve, moč naših nepremagljivih bogov in ponos našega presvetlega cesarja, dosmrtnega cenzorja in čuvarja javne morale Tita Flavija Domicijana!

VINCIT OMNIA VERITAS!

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪PRIMUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪SECUNDUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪TERTIUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪QUARTUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪QUINTUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪SEXTUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪SEPTIMUM▪

▪EXAMEN▪TESTIUM▪CAPUT▪OCTAVUM▪

▪ADDENDUM▪

▪SEZMAM▪LATINSKIH▪GESEL▪IN ▪IZREKOV▪

▪OPOMBE▪

▪ABECEDNI▪SEZNAM▪BOLJ▪ALI▪MANJ▪HISTORIČNIH▪OSEBNOSTI▪IN▪BITIJ▪

 

Religija kot koktajl za ljudstvo

Koktajli za vsak okus

Da je religija opij ljudstva, je  odkril šele nemški filozof Karl Marx pred približno stoletjem in pol. Ne »opij za ljudstvo«, marveč »opij ljudstva«, kar pomeni, da je potrošnja bolj odvisna od povpraševanja  kot od ponudbe.  Karl je spoznal, da človek ni nikakršno abstraktno, izven sveta ždeče bitje, ampak da takšno postane šele, ko se pošteno napije ali kako drugače  omami. Morda je opitost celo človekovo naravno stanje in treznost samo bolezen, ki nastopi kot posledica avtoimunske reakcije na religijo.

Po Karlu je religija obča teorija sveta, njegov enciklični kompedij, njegova logika v popularni obliki, njegovo spiritualistično vprašanje časti, njegova moralna sankcija, njegov obči razlog za tolažbo in opravičilo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Zapleteno povedano. Preveč zapleteno, da bi lahko pogoltnil navaden človek, ki ga hudič ni obdaril z nadpovprečnimi dispozicijami za razumevanje filozofskega diskurza. Vse tiste, ki niste razumeli skoraj ničesar, naj potolažim, da se brez intenzivne uporabe slovarja tujk tudi sam ne bi nikoli prebil skozi Karlovo definicijo religije. Vsekakor je beseda opij razumljivejša in predvsem krajša. In tudi dejansko deluje kot opij! Že sama izreka učinkuje kot mantra, kot »om«, kot »omama« – zato nezavedno pušča posledice tudi v ateističnih možganih. Najbrž se je tega zavedal tudi Karl, sicer bi zapisal, da je religija žganje ljudstva. In  to čutimo vsi, ki izkopavamo kratke citate iz njegove voluminozne zapuščine. Religija je opij ljudstva!

Tudi zaradi Marxa je opij postal arhetipski simbol za vsako snov, ki lajša bolečino, tako da popači naše občutke bodisi na somatskem ali na duhovnem nivoju. V primeru religije ne gre nikoli za čisti opij, kvečjemu za mešanico različnih omamnih in halucinogenih snovi, za nekakšen koktajl, ki si ga vsak nameša tako kot hoče, in potem tudi spije toliko kot hoče oziroma kolikor zmore. Slednje je odvisno predvsem od jeter,  ledvic in seveda možganov, ki so pri pitju religijskih pijač vedno najšibkejši člen.

 

Kako prebirati Pravljice – Lectio Divina

prebiranje pravljic je tvegano početje. Še najmanj, kar se lahko nepoučenemu in naivnemu bralcu pravljic zgodi, je to, da ne razume ničesar. V takem primeru lahko govorimo o početju, ki sicer ni nevarno, je pa jalovo. Prebiranje pravljic samo zaradi zabave ali celo zgolj zato, da potem lažje zaspimo, je žaljivo do snovalcev, ki so vanje zagotovo podtaknili sporočila, ki so napolnjena z bivanjskim smislom in višjo Resnico. Kako naj se torej bralci, ki ne poznajo ustrezne metodologije in ne razpolagajo s teološko-ezoteričnim instrumentarijem, znajdejo v svetu, ki ga določajo nadnaravne, pravljične zakonitosti. Kako naj se današnji – tehnicistično determinirani bralci soočijo s pravljicami, ki so nekatere stare že več kot 300 let in so nastale v času pred prvo industrijsko revolucijo? Kako naj postopoma, predvsem pa pravilno razume tako zelo občutljivo, krhko in eterično tvarino, ne da bi ob tem izgubil vero v znanstvene dosežke informacijske ere? Seveda niso vse pravljice enake, tudi niso vse pravljice pravljične. Nekatere pravljice so »hudičevo resnične« in kot take nimajo nikakršne vrednosti v dušah, ki iščejo in hrepenijo po »božanski resničnosti«. Ko izbiramo pravljice, bomo zagotovo na varni strani, če se odločimo za tiste, v katere verjamejo tudi največji strokovnjaki. Večina virov, ki sicer niso pravljični, navaja zgodbe bratov Grimm, ki sta živela v devetnajstem stoletju, in veljata za utemeljitelja nemškega jezikoslovja, nemške filologije in raziskovanja starogermanstva. Med njunimi deli nedvomno izstopa pravljica o Rdeči kapici. Svetovno priznani proučevalci pravljic to remek delo označujejo kar za »pravljico vseh pravljic«. Gre za arhetipsko zgodbo, ki naj pojasni otrokove skrite želje, zablode, upanja, verovanja, njihovo transcendentalno naravnanost in željo po ponovnem rojstvu (iz trebuha), zgodbo, ki naj pojasni volkovo neustavljivo lakoto in hotenje po zapolnitvi bivanjske vrzeli (v trebuhu) – skratka vse tisto, kar ni mogoče izraziti s pomočjo suhoparne znanstvene besede, ki se vrti v začaranem krogu možnega. V ta namen so strokovnjaki za pravljice razvili učinkovit petstopenjski didaktični mehanizem. Zamislimo si ga lahko kot avtomatski menjalnik v domišljijskem avtomobilu, ki naj zvestega bralca pravljic popelje od prvega branja do končnega razsvetljenja. Faze, ki določajo, kako naj poteka razkroj uma na poti do na najvišjega spoznanja, si bomo ogledali kar na primeru Rdeče kapice: