»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. (Mt 6,5-8)

MOLITEV ZA DOMOVINO

†

Dobri Jezus na višavah,

pred teboj sedaj klečimo…

Domovina je v težavah,

molimo in se postimo!

 †

Danes, ko je huda stiska,

ko izredne so razmere,

ko hudič na nas pritiska,

daj poguma in več vere.

  †

Napisali smo Ustavo,

demokratične zakone,

pozabili na Postavo,

in sinájske prazakone.

 †

Goljufivi komunizem

raj na zemlji je obljubljal,

uživaški nihilizem,

duše čiste je pogubljal.

 †

Sekularni fanatizem

Sveto Cerkev je zatiral,

militantni ateizem

našo vero je preziral.

 †

Framasoni, ateisti,

komunisti, liberalci,

vsi enaki, vsi so isti,

mi kristjani smo pa talci.

 †

V ekonomski recesiji,

iz globin moralne krize,

se obračamo k Mesiji,

da nas reši paralize.

 †

Daj poceni nam kredite,

reši banke pred potopom,

proračunske deficite,

in škofije pred bankrotom.

 †

Bog obvaruj nas tajkunov

iz tranzicijske levice,

reši rdečih nas vohunov

in poplačaj nam krivice.

 †

Mladi vzgoje ne dobijo,

ne vedo več, kje je mera,

v šolah naj se spet učijo,

kaj krščanska pravi vera.

 †

Vrni čast, ki so jo vzeli

komunisti domovini,

mučenikom pa podeli

pravo mesto v zgodovini.

 †

Vrni Cerkvi staro slavo,

Vatikanu koncesije,

blagoslovi očetnjavo,

reši nas demokracije.

 †

Pošlji Mojzesa – junaka,

ki bo rešil domovino,

avtokrata in vojaka,

ki bo vrnil nam lastnino.

 †

Kristusova kri naj spere

grehe naše domovine,

naj odplakne še afere,

če se nas katera prime.

 †

Mati božja, naša Mati,

tvoja roka naj nas ščiti,

domovina je v zagati,

vera mora se krepiti.

 †

Sveta naj bo spet poroka,

moški naj le žensko vzame,

naj pravica bo otroka

do očeta in do mame.

 †

Duš usmili se prekletih,

ki so umorile dete,

vsem ostalim daj dojeti,

da semenčice so svete.

 †

Daj nam po devetem dnevu,

da začnemo novo zgodbo.

Vsi, ki zdaj živimo v gnevu,

čakamo pravično sodbo.

 †

Ne prepusti nas usodi!

Brez potice in klobase

le ob kruhu in ob vodi,

molimo za boljše čase.

 †

Dobri oče nad oblaki,

blagoslovi domovino.

Vsi kristjani, vsi rojaki

molimo in se postimo!

†

Amen.

Njegova svetost Svami Aurenko

Menich Svami Aurenko zase pravi, da zaradi tega ni čisto nič drugačen človek.  Celo potem, ko je predaval na največji duhovni univerzi Brahma kumaris Ishwariya Vishwa Vidyalaya, se  njegova občutljivost za človeške stiske in empatija do tistih, ki so prizadeti zaradi pomanjkanja duhovne senzibilnosti, ni zmanjšala. Prepričan je, da je vse tisto, kar doživlja sam, odraz neskončne Božje milosti, ki bo prej ali slej doletela vsakogar izmed nas. Pot očiščenja je sicer dolga in polna trpljenja, pravi prvi evropejski Svami,  a je nazadnje vedno poplačana z doživetjem najvišje Resnice.

Resnica, kot jo doživlja Joseph Menich Aurenko, se razodeva in žari v rožnati barvi, prvič se mu je razkrila pred enajstimi leti v Indiji. Jožef se je rodil v malo znanem avstrijskem mestecu Braunau pri Linzu. Oče je bil Ukrajinec  judovskega porekla, mati pa Romka, katere predniki so izhajali iz Indije. Nežna slovanska duša,  izrazito  nagnjenje  do kabalistične spiritualnosti in nomadski ciganski temperament so ga zaznamovali za vse življenje. Zase pravi, da se duhovnosti ni nikoli učil, ampak mu je ta zapisana v DNK-ju. Kmalu po rojstvu  je Jožefovemu očetu po naključju prišla v roke knjižica Martina Kojca, ki je v trenutku spremenila njegov dotedanji pogled na življenje.   Z ženo sta prodala vse premoženje in odpotovala v Indijo. Tam se je mladi Joža srečal z največjimi modreci svojega časa, v živalskem vrtu blizu New Delhija pa je doživel videnje, ki je pomenilo dokončen preobrat v njegovem življenju. Potem ko je več kot štiri ure v popolni zbranosti meditiral pred manjšo čredo slonov, je nenadoma opazil, da je ena izmed samic postala nekoliko višja. Čez nekaj trenutkov se je slonica, ki je štrlela iz črede, dvignila skoraj tri metre in pol nad ostale živali  ter začela mahati z uhlji, dokler nebo ni zažarelo v  rožnati svetlobi, ki se je zgostila v malo manjšem oblaku. Oblak se je spustil na zemljo, zagrnil lebdečo slonico in jo obarval v svetlo rožnato barvo. To je bil prvi v množici primerov,  ko se je kakemu Zemljanu razodela vizualna  pojavna oblika letečega rožnatega slona.

Z Njegovo Svetostjo smo decembra lani posneli ekskluziven intervju, v katerem nam je Svami opisal svojo življenjsko pot. Razkril nam je nekaj skrivnosti in veščin, ki nam morejo omogočiti globlje in bolj neposredno komuniciranje s tistim življenjem, ki ne izhaja iz gona po smrti, ampak iz višje Zavesti in resničnega zavedanja, da nam prav svoboda našega izraza prinaša najvišjo radost, ki jo lahko okušamo v življenju – tukaj, sedaj in s čistim srcem!

V začetku tretjega tisočletja ste ob obisku živalskega vrta v New Delhiju doživeli vizijo. Nam lahko opišete izkušnjo, ki je preobrnila tok vašega življenja? Kaj ste občutili ob tem?

Ko sem opazil, da je eden izmed slonov iz črede poletel in ga je oblak obarval v rožnato barvo, sem začutil, da tudi jaz zapuščam telo in se dvigam od tal. Videl sem se, kako sedim spodaj, nasproti mene pa je lebdela  velika rožnata slonja samica, obrnjena proti zahodu. Nad njeno glavo sem videl zvezdo, jasno in svetlo. Nato sem začutil vibracije Gospoda Krišne, zagledal sem Gospoda Maitrejo nazadnje pa še Gospoda Jezusa v rožnatem plašču, ki ga je spremljal eden izmed prerokov, verjetno  Elija. Počutil sem se tako miren, tih in spokojen. Še zmeraj sem lahko videl svoje telo in čredo slonov pod sabo. V zraku in v meni je vladala globoka spokojnost, spokojnost visokega, neizmerljivega rožnatega neba. Prisotnost mogočnih Bitij je bila nekaj časa ob meni. Zdelo se mi je, da je minila večnost. Potem so podobe začele počasi izginjati. Prvi Krišna, nato Maitreja za njim Jezus in Elija, povsem nazadnje pa še leteča rožnata slonica, ki me je ob slovesu nežno pobožala z dolgim rožnatim rilcem. Zaradi tega, kar sem videl in občutil, sem bil vzvišeno srečen. Vedel sem, da se je moje življenje spremenilo za zmeraj. Doživel sem, da sem pri izviru vodnjaka življenja popil kozarec čiste, neomadeževane, rožnate vode, ki je v hipu pogasila mojo žejo. Dotaknil sem se sočutja, ki zdravi vse gorje in trpljenje tega sveta. Lebdel sem nad oblaki in zrl v mogočna Bitja. Ljubezen leteče rožnate slonice  je v vsej svoji slavi odprla moje srce, ki se ne bo nikoli več zaprlo. Pil sem pri vodnjaku Radosti in večne Lepote.

Ko danes razmišljate o teh dogodkih, se verjetno vprašate,  zakaj ravno slon in ne kaka druga žival, zakaj ne še en prerok v človeški podobi?

Že kot otrok sem občutil posebno ljubezen do vseh velikih živali. Kmalu po našem prihodu v Indijo, je mamo pičil krajt. Umrla je v zaradi zadušitve, ki je nastopila kot posledica delovanja živčnega strupa. Krajt velja za miroljubno kačo, a če te slučajno piči, nimaš praktično nobenih možnosti, saj je strup te kače desetkrat močnejši od kobrinega.

Kako se je primerilo, da je lahko kača iz živalskega vrta pičila vašo mamo?

Ne, ne, to se je zgodilo že veliko prej. Mamo je pičil krajt, ko sem imel 5 let. Takrat sem spoznal, kako nevarne so lahko majhne živali. Sloni so sicer veliki in včasih se zdi, da znajo biti tudi zelo napadalni. A bistvo je vendarle očem skrito. Sloni imajo veliko srce in stojijo na štirih nogah, kače pa se plazijo po trebuhu in ogrožajo ljudi že od prvih izvorov človeštva.

Verjetno imate v mislih Genezo – prvo Mojzesovo knjigo?

Drži. Razumeti pa morate, da zgodba iz Geneza ni izvorno hebrejska, marveč gre za predelane in skrajšane različice sumerskih besedil.

So stari Sumerci poznali slone?

Seveda. Za veliko žival z rilcem so uporabljali besedo »am-si«, medtem ko se je naša moderna beseda »elephant« oziroma v nemščini »Elefant« predvidoma razvila iz semitske besede »aleph«, kar pomeni »vol«.

Kakšna je povezava med volom in slonom?

V Dolini kraljev so odkrili veliko ploščo s pečatom, na katerem je mogoče razločiti silhueto velikega vola, kar jasno kaže na to, da so stari Egipčani zelo dobro poznali vse velike živali, ki so živele vzdolž Evfrata in Tigrisa. To pa ni edini dokaz. Danes že vemo, da so sumerski zapisi na glinastih ploščicah povezani z egipčanskimi hieroglifi. Sumerska in egiptovska civilizacija sta bili močno povezani.

So tudi Sumerci gradili piramide?

Piramide niso nikakršna egipčanska specifika. Celo znameniti babilonski stolp je bil zgrajen po principu piramide z velikim številom kamnitih blokov na dnu in manjšim številom manjših blokov pri vrhu. Ostanke kamnov, ki so nekoč sestavljali vrh babilonskega stolpa, je mogoče najti zakopane v peščenih sedimentih od Perzije do obal Sredozemskega morja, s takšnimi in drugačnimi piramidami pa so posejani vsi kontinenti sveta. Gre za najobsežnejšo in najbolj razkropljeno zbirko artefaktov, ki ji celo najbolj skeptični in konzervativni arheologi priznavajo skupen izvor.  Zadnja odkritja v Bosni potrjujejo, da je bila gradnja piramid vsaj tako pomembna,  kot izgradnja namakalnih sistemov, visečih vrtov in skladišč za žito. Že starodavna ljudstva so se zavedala, da je stik človeka z nebesi, ki ga simbolizirajo piramide, veliko pomembnejši od tistega, kar človek daje v želodec. O tem govorijo tudi evangeliji. Ko je hudič skušal lačnega Jezusa, je ta odvrnil: »Človek ne živi samo od kruha!«

V svoji zadnji knjigi ste zapisali, da človeštvo še nikoli ni tako malikovalo materialnost, kot jo danes. Se vam ne zdi, da je slon prav zaradi svoje velikosti in velike teže vse prej kot dobra reklama nematerialnega sveta duhovnosti?

Ne gre za reklamo, ampak za Resnico. Resnice ne morete reklamirati, Resnica preprosto je! Kar zadeva velikosti in teže slona pa imate prav, a le, dokler je slon z vso svojo težo prikovan na tla. Ko pa enkrat poleti proti nebu, se njegova materialna moč in obilje njegove mesenosti obrne v poduhovljeno nasprotje. Dokler ste na tleh in vas omejuje gravitacija, ste podvrženi silnicam Zemlje, ki izhajajo iz njenega podzemlja. Zaradi takšnih sil je potonila tudi Atlantida.  Materialna moč človeštva je danes spet na preizkušnji. Zemlja postaja vedno bolj nemirna, vpliv gravitacijskih sil zvez, planetov in lune postaja vedno močnejši. Odkriti moramo nove zakone in razviti tehnologije, ki bodo izničile vpliv močnih gravitacijskih polj, sicer se nam lahko zgodi, da bo naša civilizacija propadla, tako kot je propadla civilizacija naših prednikov, ki so živeli na Atlantidi.

V kakšni povezavi vidite letečega rožnatega slona in Atlantido?

Nedvomno med obema obstajajo arhetipske povezave, ki se kažejo v mitološki strukturi zasnove sveta. Zanjo vemo, da je osnovana na podobi Zelje, ki leži  na hrbtu velikega slona. In ta slon ne stoji na oklepu še večje želve, kot mislijo nekateri, ampak lebdi v Kozmosu. Rožnata barva simbolizira barvo popka, iz katerega se rojeva življenje. To je tista prasnov – tista panspermija, o kateri je govoril znameniti angleški astronom, astrofizik, kozmolog, matematik in pisatelj Fred Hoyle. Hoyle seveda še ni mogel vedeti za obstoj letečih rožnatih slonov, slutil pa je, da je življenje prišlo iz vesolja. Izdelal je tudi matematično teorijo modela mirujočega stanja, ki je v skladu s splošno teorijo relativnosti. Znanstveniki danes še zmeraj verjamejo Hubblu, ki je bil prepričan, da se vesolje širi, čeprav so najnovejše meritve že večkrat postavile takšne domneve na laž. Danes vemo, da je imel prav Hoyle. Vesolje se ne širi, marveč predstavlja le manifestacijo naše zavesti. Ne širi se vesolje, ampak se širi naša zavest. Zavesti pa ni mogoče ujeti z nobenih vesoljskim teleskopom.

Vrniva se nazaj k Atlantidi. Nekateri so prepričani, da je Atlantida samo mitološki otok, ki si ga je izmisli Platon.

Danes v obstoj Atlantide dvomijo samo še najbolj zadrti materialistični zgodovinarji in seveda ateisti, ki jim je skupna vera v neobstoj Boga. Med njimi so najbolj radikalni privrženci militantnega agnosticizma. Takšne ljudi ne more prepričati niti milijon dokazov. Dogmatsko verjamejo, da ni mogoče dokazati ničesar, kljub izsledkov sodobne kvantne znanosti, ki je pokazala in dokazala, da je mogoče vse. Nobeno naključje ni, da popolnoma isti ljudje dvomijo v obstoj letečih rožnatih slonov.

Se vam zdi, da so spoznanja, ki jih prinašajo izsledki sodobne znanosti, predvsem s področja relativnostne teorije in kvantne fizike, vsaj na posreden način potrdila obstoj letečih rožnatih slonov?

Nedvomno. Niels Bohr je nekoč rekel: »Tisti, ki niso pretreseni, ko prvič naletijo na kvantno mehaniko, je nikakor niso sposobni razumeti.« Tako sem bil pretresen tudi jaz, ko sem se prvič srečal z dvojno naravo rožnatega slona – slona, ki lahko hodi in leti hkrati. Sedaj veliko laže razumem, zakaj gre pri tej  stvari. Strinjam se z Richardom Feymanom, ki je izjavil: »Mislim, da je varno reči, kako nihče ne razume kvantne mehanike.« Tudi jaz je ne. Vem pa, da deluje, tako kot vem, da rožnati sloni letijo! Pri tem ne gre za nikakršno vero, ampak za vedenje.

Na enem izmed svojih predavanj v sklopu evropske turneje ste povedali anekdoto o nevernem znanstveniku, ki je toliko časa opravljal en in isti eksperiment, dokler ni dokazal, da so ponovitve istega eksperimenta nemogoče, saj zanj veljajo vsakič drugačni pogoji. Tudi če so vsi parametri enaki, je vsaj zaporedna številka eksperimenta tista, ki se nenehno spreminja oziroma povečuje.

Imate popolnoma prav. Ljudje zanemarjamo pomen števil in njihovo simbolno vlogo. Števila uporabljamo samo še kot orodje, ki služi za dokazovanje na materializmu osnovanih teorij. Znanost števila zlorablja, da z njimi dokazuje tisto, kar želi dokazati. A števila tudi brez znanosti živijo svoje lastno življenje, ki ga ni mogoče zreducirati v binarni sistem ničel in enic. V trenutku, ko prepoznamo simbolno govorico števil, se pred nami odpre popolnoma novo polje realnosti, ki ne samo presega okvire newtonske mehanike in okvire relativnostne teorije, ampak celo okvire kvantne mehanike. Einstein je bil prepričan, da Bog ne kocka. Danes vemo, da Bog ne samo kocka, ampak tudi, da ima vsaka številka na Božji kocki svoj pomen.

S kakšnim številom bi označili letečega rožnatega slona?

O tem obstaja več teorij. Ena pravi, da je številko slona v okviru obstoječih numeričnih sistemov nemogoče določiti, saj se slon ne pojavlja niti v enem znaku zodiaka. Beseda »zodiak« v arabščini pomeni »živalski krog«. Sam sem mnenja, da sistema dvanajstih znamenj nima smisla razširjati s trinajstim znamenjem samo zato, da bi vanj uvrstili slona, čeprav ta več kot očitno manjka. Slon ima nekatere lastnosti, ki jih pogrešamo pri ostalih znamenjih. Mednje spadajo tudi zvestoba in izreden spomin, združeni z vztrajnostjo in silno močjo. Predvsem zvestoba ni bila nikoli odlika zračnih znamenj, ki so običajno podvržena površnosti, dvojnosti, izmuzljivosti.

Zakaj ste omenili ravno zračna znamenja?

Se vam zdi smiselno, da bi letečega rožnatega slona uvrstili med vodna znamenja? Tudi med zemeljska ne, saj razen ob vzletu nima stika z zemljo. Ognjena znamenja ne pridejo v poštev, saj vemo, da so neskladna z rožnato barvo. To vam bo potrdil vsak specialist s področja kromoterapije, sicer pa so že stari Egipčani poznali moč in vpliv barv. Tako kot ima vsak človeški organ svojo barvo, jo ima tudi vsaka žival.  Slabo prekrvavljeni, bolni notranji organi so sivkasto-rjave barve, tudi običajni sloni so sivi ali rjavi, medtem ko je leteči rožnati slon rožnat, torej takšen, kot so videti zdravi, prekrvavljeni človeški organi.

Katero znamenje se vam sicer zdi najbolj blizu?

Med vsemi znamenji mi je še najbliže bik, ki je ne samo največji med vsemi, ampak tudi nekoliko spominja na egipčanskega vola, ki je tudi sicer nekoliko podoben slonu.

Se tudi vam zdi, da se je astrologija, ki je bila dolga stoletja vtkana v literaturo in religijo, danes povsem popredmetila in postala le še ena izmed vulgarnih zabav za množice?

Začetnik arhetipske psihologije in Jungov učenec James Hillman je dejal, da se duhovnost, ki ni dovolj globoka, zmuzne skozi zadnja vrata in privzame najrazličnejše čudaške oblike gorečnosti. Danes se je astrologija znašla v časopisih poleg  tračev iz sveta estrade. Nekoč živa mitologija je postaval salonska igrica. Leteči rožnati slon vrača v duhovnost globino in bit. Tudi astrologija bi z upoštevanjem novega znamenja pridobila nazaj nekaj religiozne tenkočutnosti, ki ne temelji na kultni predanosti, ampak na individualni kontemplativni izkušnji neznanega.

Hindujska upodobitev arhetipskega božanstva s krili

O skritih povezavah med sloni, planeti in zvezdami ste napisali obsežno knjigo z naslovom: »Ozvezdje slona«.

To je bilo še v času, ko so vsi mislili, da je astrologija tesno povezana z zvezdami iz naše galaksije. Danes vemo in razumemo, da gre pri tem predvsem za ponotranjenje kozmične Zavesti. To nam omogoča širitev zodiaka na množico novih živali. Samo med sloni obstajajo štiri danes živeče vrste: Afriški gozdni slon, afriški savanski slon, azijski slon in leteči rožnati slon.

Zakaj mislite, da so ljudje tako močno ozavestili samo prve tri vrste slonov?

Razlog je preprost. Šolski sistem nas je indoktriniral s zahtevo, da smemo sprejeti kot resnično samo to, kar vidimo z lastnimi očmi, po drugi strani pa moramo verjeti vsemu, kar piše v učbenikih, ki so jih seveda pisali drugi. Nihče pa se ne vpraša, kaj se skriva v naši notranjosti. Današnja pedagogika je obsedena s sklicevanjem na neke višje, predvsem znanstvene avtoritete in na zunanje vire. Nihče pa ne išče resnice v svojem srcu.  Zato nekateri ne bodo nikoli videli letečega rožnatega slona, tudi če bi se jim ta prikazal na kavču v dnevni sobi.  Nekatere pojavne oblike slonov je mogoče vizualizirati šele v stanju višje – to je kvantne zavesti.

Do kod seže moč kvantne zavesti? Je mogoče na tak način materializirati tudi letečega rožnatega slona?

Prav gotovo. V kvantnem svetu postane distinkcija med vizualizacijo in materializacijo odvečna. To pomeni, da postane leteči rožnati slon resničen v trenutku, ko ga vidite in prepoznate. Prav zato je tako zelo pomembno, da imate najprej predstavo o tem, kakšen sploh je leteči rožnati slon. To pa je  nemogoče, dokler se duša ne naseli v materialnem telesu, ki ji omogoča gledanje ter prepoznavanje barv in oblik. Na fizičnem nivoju je mogoče sprejemati duhovna sporočila samo na način posredne vizualizacije. Leteči rožnati slon pri tem ni nikakršna izjema.

Kako bi sodobna znanstvena spoznanja s področja kvantne mehanike povezali z vašimi spiritualni izkušnjami?

Doživetje letečega rožnatega slona na način, kot sem ga prvič izkusil v New Delhiju, je zgovoren dokaz o dvojni naravi svetlobe, ki hkrati odraža občo dualnost sveta. Rožnata svetloba se je najprej manifestirala kot valovanje, v trenutku pa, ko se je zgostila v oblak in obarvala slona, se je izrazila njena kvantna narava. Samo posamični delci, med katerimi prevladujejo fotoni rožnate svetlobe, so lahko povzročili rožnato pigmentacijo.

Barve predstavljajo izredno koristen podatek za tiste, ki lahko vidijo avro ljudi. Kako je z avro pri energijskih bitjih, med kakršne spadajo angeli in leteči rožnati sloni?

Leteči rožnati sloni so primarno energijska  bitja, a imajo, za razliko od angelov, vendarle neko materialno osnovo, iz katere izhajajo. To se je lepo pokazalo v primeru mojega prvega videnja, ko se je povsem običajen slon preobrazil v letečega rožnatega slona.  V vesolju se vse preobraža, vse je v nihanju, kar pomeni, da se energija ciklično spreminja. Celo naše misli, vest in čustva so v nihanju.

Je to edina razlika med avro primarno energijskih bitij, čistih energijskih bitij in bitij, ki so v osnovi biološki organizmi?

Avro sestavlja več plasti bioenergetskega polja različnih frekvenc in različno gostih avričnih plasti, ki jih na grobo lahko razdelimo na eterično, čustveno, mentalno in duhovno telo. Avra letečega rožnatega slona je sestavljena samo iz dveh plasti – iz mentalne in duhovne.

Kakšne barve je avra letečega rožnatega slona?

Avra, ki je pri ljudeh jajčaste oblike, pri slonih pa ima obliko, ki nekoliko spominja na bučo hokaido, vsebuje različne barve, ki predstavljajo zapis za branje trenutnega človeškega fizičnega in čustvenega stanja. Tudi v tem oziru je avra letečega rožnatega slona nekaj posebnega – je rožnate barve.

Ali ne bi morala biti zlata?

Vem, na kaj ste pomislili. Zlato barvo iz povsem napačnih, predvsem zgodovinskih razlogov povezujemo s čistostjo in dragocenostjo. A v tem primeru gre le za predsodek. Rožnata barva ni nič manj čista od zlate. Pravzaprav je celo nasprotno. Ljudje, ki so najbolj hrepeneli po zlatu, so v zgodovini povzročili največ gorja, ljudje, ki so imeli radi rože in rožnato barvo, pa najmanj. Res je, da v življenju ni vedno vse rožnato, tudi če gledate na svet skozi rožnata očala. V primeru letečega rožnatega slona pa je rožnato čisto vse – od repa preko rilca do njegove avre. Leteči rožnati slon je esencialno rožnat.

Paradoks velikih monoteizmov je, da so Boga napravili za nevidnega in ga tako odmaknili od človeških oči. Zakaj se leteči rožnati slon pojavlja v tako izraziti barvi? Zakaj se pojavlja kot slon?

Barve, pa četudi gre samo za sive odtenke, so tiste, zaradi katerih vidimo. Razumeti morate, da bi bil leteči rožnati slon, ki bi bil neviden, samo še neviden leteči slon. Pravzaprav bi smeli govoriti samo še o nevidnem slonu, saj ga ne bi videli, kako leti. O tem slonu ne bi vedeli niti tega, ali ima rep, uhlje in rilec. Žival brez repa, uhljev in rilca pa zagotovo ne more biti slon. Neviden slon torej še slon ne bi bil. Pravzaprav ne bi vedeli niti to, ali je takšen slon sploh žival. Vedeli pa bi, da obstaja. In to je tudi bistvo. Bistvo, ki je očem skrito!

Bistvo je očem skrito

Če vas prav razumem, je leteči rožnati slon tudi v resnici rožnate barve in leti, ima torej tudi rep, uhlje in rilec, tako kot vsi ostali sloni?

Tako je. Z zadevo se lahko spoprimemo tudi s povsem filozofskega vidika. Za Platona so bile resničnosti, kot jih dojemamo, samo sence, ki jih na stene votline riše svetloba tabornega ognja. Platon je bil po duši geometer, zato je v vsakem trikotniku, zarisanem v pesku, videl le senco resnične esence trikotnika. Tako je tudi vsak slon, ki ga vidimo v naravi, samo senca resnične esence slona.

Če so vsi sloni samo sence nekega idealnega slona, kam torej spada leteči rožnati slon?

Dejstvo, da se takšni in drugačni sloni pojavljajo v različnih kulturah, ki jih tudi upodabljajo na različne načine, bi nas utegnilo zavesti do te mere, da v letečem rožnatem slonu ne bi več videli esence, ampak samo eno izmed mnogih virtualnih kopij idealnega slona.  Kar pa nikakor ne drži. Tip  letečega rožnatega slona je esencialen tip in je v resnici en sam, tako kot je ena sama tudi Božja narava.

V Genezi lahko preberemo, da je »Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice po njihovih vrstah.« Zdi se, da je takšna klasifikacija pomanjkljiva, saj sloni pač niso ptice.

Imate prav. Razumeti morate, da je prva Mojzesova knjiga nastala v času, ko so ljudje mislili, da so tudi netopirji ptiči. Danes otroci že pri pouku biologije izvedo, da netopirji niso ptice, ampak sesalci. Sesalci pa so tudi sloni. In če je sodobna znanost ugotovila, da lahko letijo tudi sesalci, ne vidim razlogov, zakaj ne bi mogli leteti tudi sloni.

Ko vas tako poslušam, se mi zdi vse povsem logično. Vseeno pa se danes večina biologov nagiba k mnenju, da sloni ne morejo leteti. Obstaja tudi nekaj pomislekov in ugovorov v zvezi z rožnato barvo.

Tudi za ljudi so dolgo časa mislili, da ne morejo leteti. Grški mit o Dedalu in Ikaru je generacije utrdil v prepričanju, da človek lahko leti samo s pomočjo umetnih kril. Danes vemo, da je levitacija povsem mogoča in to ne samo v breztežnostnem stanju. To nam potrjujejo številni primeri. Zgodovinski dokumenti  pričajo o svetnikih, ki so zmogli v meditativnem stanju premagovati moč gravitacije. Najbolj znan zaradi levitacije je moj soimenjak in moja prejšnja inkarnacija – Sveti Jožef Kupertinski. Malo manj pa se ve, da je levitiral tudi  Tomaž Akvinski.  In če je zmogel lebdeti več kot 150 kilogramov težak dominikanec, ne vidim  razlogov, da tega ne bi zmogla lebdeti tudi malo manjša slonja samica. Znano je, da so Tomažu pravili tudi vol. Če vola povežemo s slonom, se misel na letenje vsiljuje kar sama. Samo razumeti moramo, kaj nam govorijo stara sumerska besedila o slonih in kaj nam kažejo podobe volov, ki so se ohranile odtisnjene na egipčanskih pečatih.

Sveti Jožef Kupertinski

Vaše bogate spiritualne izkušnje so neprecenljive, dokazali ste že, kaj zmorete doseči v meditativnem stanju in kako zlahka je mogoče s pomočjo hipnoze doseči, da ljudje preprosto »pozabijo« na silo gravitacije. Bralce bo gotovo zanimalo, če ste tudi sami že kdaj levitirali?

Preden vam odgovorim na to vprašanje, morate razumeti, kaj sploh pomeni levitacija. Beseda izhaja iz grške besede »levitas«, ki pomeni svetlost, lahkost. Ne gre toliko za opis fizikalnega stanja, ki mu pravimo lebdenje, ampak za opis stanja zavesti. Če ta odraža čistost srca, potem se bo vsa vaša notranja energija, ki ji pravijo KI, prana, ČI, bioenergija, oregonska energija, jaz ji pravim PINK, pretvorila v transcendentalno orodje za premagovanje negativnih miselnih vzorcev. Eno izmed takih ukoreninjenih prepričanj je tudi vera v gravitacijo. Gravitacija deluje le, dokler verjamete vanjo. Ko ne verjamete več, izgubi moč nad vami in takrat lahko tudi poletite!

Če vas prav razumem, vi ne verjamete v gravitacijo?

Seveda verjamem, a le na podoben način, kot verjamem v obstoj vseh materialnih stvari in fizikalnih silnic. Zadeve še zdaleč niso tako enostavne. V fizikalne zakone verjamem zato, ker je to edini način, da moja duša ostaja v fizičnem telesu, ki je  eno izmed možnih manifestacij skupne Zavesti. Če želim komunicirati z vami in okolico, moram nujno ostati v telesu, kar mi omogoča interakcijo z vami na tistem nivoju, ki ga dopušča stopnja vaše zavesti.

Torej levitirate ali ne?

Levitiram vsakič, ko sem nam isti stopnji Zavesti s tistimi, ki me opazujejo.  Moja levitacija ni samo moja levitacija, ampak je tudi opazovalčeva. Vsi tisti, ki so me videli levitirati, so že prej dosegli stopnjo zavedanja, ki jim je takšno videnje omogočila. To je podobno kot z jezikom. Dokler izgovarjam besede, ki jih vi ne razumete, bo to za vas pomenilo le nerazločno blebetanje. Šele ko se naučite mojega jezika, lahko razumete, kakšen je pomen mojega sporočila.

Če vi levitirate, jaz pa vas opazujem in vidim, da v resnici sedite na tleh, ali to pomeni, da v tistem trenutku govoriva različen jezik?

Tako je. Zato tudi vsi ne vidijo letečih rožnatih slonov. Povsem normalno je, da vsi pač niso duhovni poligloti. In celi tisti, ki videvajo leteče rožnate slone,  največkrat  mislijo, da so to zgolj halucinacije. Nekateri so tako preplašeni, da takoj obiščejo psihiatra, namesto da bi preprosto sprejeli novo realnost. Takšna je moč njihovih negativnih miselnih vzorcev, zaradi katere kategorično zanikajo obstoj letečih rožnatih slonov. Vera v halucinacije predstavlja enega izmed najbolj zakoreninjenih predsodkov današnjega časa. Edina halucinacija je halucinacija razuma, ki se je zaprl v črno škatlo, kjer se počuti varnega med stenami, za katere pa ne ve, da mu zastirajo pogled na prostrane možnosti, ki jih prinašajo zaznave višje Zavesti.

Torej kljub vsemu levitirate?

Bi mi verjeli, če bi se sedaj dvignil od tal in poletel nekaj metrov nad vami? Iz svoje prakse vem, da mi ne bi! Danes smo namreč priča svojevrstnemu fenomenu: Sodobna družba je spremenila način našega razmišljanja do te mere, da ne znamo več verjeti lastnim sanjam, tudi če se te uresničujejo pred našimi očmi. Vse, kar se je nekoč zdelo samoumevno, na primer vera v bogove, vile, škrate, nadnaravne sile, angele, demone, druge svetove je na silo potisnjeno med pravljice in mite, pa še te smo skomercializirali do neprepoznavnosti. Filmi, kakršni so na primer Gospodar prstanov, Harry Potter ali Zgodbe iz Narnije, niso nastali zato, da bi spremenili percepcijo realnosti ali dali spodbudo naši domišljiji. Ko zapustite filmsko dvorano, ste sicer očarani in polni vtisov, vaš razum pa se še bolj utrdi v prepričanju, da je vse, kar ste videli na filmskem platnu, samo pravljica, ki so jo v življenje spravili digitalni specialni učinki in druge tehnološke ukane. Vaša domišljija je zaradi tega kvečjemu izčrpana, tako da niste več sposobni zaznati in prepoznati resničnih »čarovnij«, ki jih zaznava vaše srce in vaša Zavest v realnem Življenju.

Kaj menite o znanstveno fantastičnih filmih, kakršni so  Zvezdne steze, Planet opic, Vojna zvezd, Peti element, Iztrebljevalec in triologija Matrica, ki nam vsi po vrsti prinašajo zakamuflirane drobce resnice o tem, kaj smo in kam gremo?

Vsi ti filmi nas posiljujejo z osnovno idejo, da obstaja nekaj resničnega zunaj nas, v resnici pa se vsi svetovi že nahajajo v nas samih. Tudi letečega rožnatega slona lahko uzrete le, če ga prej odkrijete in začutite v svojem srcu!

Ste kdaj pomislili, da bi potem, ko ste napisali knjigo, posneli še film o letečem rožnatem slonu?

Prav to je tisto, česar se najbolj bojim – da bi neko višjo Resnico pograbili tisti, ki na račun zabave željnih množic kujejo astronomske dobičke. Nič ne bi tako razvrednotilo Resnice o letečem rožnatem slonu, kot Holywoodski film o letečem rožnatem slonu. Zavedam pa se, da nekaterim ljudem nobena stvar ni dovolj sveta, da je ne bi za prgišče denarja spremenili v njeno nasprotje.

Imate prav. Za denar bi nekateri naredili vse. Vseeno pa denar lahko v trenutku izgubi svoj pomen, ko se moramo soočiti z najhujšimi življenjskimi preizkušnjami.

Živimo v času, ki ga zaznamuje razpad duhovnih in moralnih vrednot. Gre za razkroj, ki ga najbolj pospešujeta egoizem in individualizem. Poglejte okoli sebe in videli boste, kaj se dogaja! Medtem ko manjšina človeštva uživa relativno blagostanje, se velika večina utaplja v revščini. Vedno več je vojn in groženj z nasiljem. Takšno stanje je nevzdržno. Če se ne bomo uprli mi, se bo uprla Mati Zemlja. Pravzaprav se to že dogaja. Vedno več je uničujočih potresov, poplav, izbruhov ognjenikov, orkanov in cunamijev. To so znamenja, ki kažejo da se je ves svet znašel ujet v vrtinčenje težkih frekvenc, ki vplivajo na atmosfero,  premikajo litosferske plošče in potiskajo lavo proti površju Zemlje. Priča smo čiščenju zunanjih in notranjih prostorskih elementov, ki so doslej trdno oklepali in omejevali skupno Zavest planeta.

Postavlja se vprašanje, kaj lahko ob vseh teh grozotah sploh še naredi posameznik? Kakšni so naši individualni potenciali, da omilimo grozljive posledice naših preteklih dejanj in spremenimo ravnanja, ki človeštvo peljejo v propad?

Najprej moramo vsi in vsak zase ozavestiti dejstvo, da je naša individualna zavest samo del globalne, kozmične Zavesti. Občutek, da smo sami in ločeni od ostalih, je samo utvara razuma. To nas prepričuje ego, ki želi, da bi naše notranje bistvo ostalo skrito. Vsakič, ko se srečam z letečim rožnatim slonom, začutim, kako daleč je še zmeraj človeški razum od tistega, čemur pravimo vrhovna Inteligenca. Inteligenc ni več – inteligenca je ena sama. Na nekem predavanju me je eden izmed poslušalcev izzval s trditvijo, da so ljudje, ki verjamejo v leteče rožnate slone, v povprečju manj inteligentni. Nisem mu oporekal. Vprašal pa sem ga, kaj si misli o inteligenci tistih, ki zastrupljajo naš planet in načrtujejo osvajalne vojne.  Priznal je, da to počnejo le nepoučeni, neizobraženi in zelo neumni ljudje. Ko sem ga vprašal, če kateri izmed teh nepoučenih, slabo izobraženih in neumnih ljudi verjame v letečega rožnatega slona, je priznal, da ne pozna niti enega samega.

Če vas prav razumem, bi kolektivna zavest o obstoju letečega rožnatega slona človeštvo odvrnila od mnogih napak?

Če bi individualne sanje o letečem rožnatem slonu prodrle na nivo višje Zavesti, prav gotovo! Kolektivna zavest človeštva se je doslej vedno kazala le skozi individualne sanje posameznika. Človeški možgani so sestavljeni iz nekaj deset milijard celic, ki se med seboj preko sinaptičnih povezav povezujejo v prostrane nevronske mreže. Predstavljajte si, da bi vsaka možganska celica delovala sama zase ali bi se v najboljšem primeru povezovala le s svojimi najbližjimi sosedami. Možgani bi delovali kot linearna vezja, ljudje bi se obnašali kot programirani računski stroji. In prav na takšen način danes deluje človeštvo. Namesto da bi se sedem milijard ljudi povezovalo preko kolektivne Zavesti, ljudje med sabo komunicirajo na linearen način, ki ga v celoti determinirata čas in prostor. Zato se ljudje starajo v materialnem smislu, v duhovnem pa izgubljajo bitno substanco.

Izhajate torej iz prepričanja, da bi skupne sanje o letečem rožnatem slonu spremenile, ne le našo percepcijo realnosti, ampak tudi realnost samo?

Naj vas ne zavede beseda »sanje«. Med sanjami in percepcijo višje resničnosti obstaja bistvena razlika. Ljudje sanjarijo o tem, da bi imeli najnovejši avtomobil ali sosedovo lepo ženo. Sanjajo o tem, da bi bili bogati in vplivni. Vse to pa nima nikakršne zveze z Višjo Zavestjo. Niti ni povezano s kolektivnim podzavestnim, o katerem je govoril Jung. Arhetipi kolektivne narave so središča psihične energije, ki odražajo celotno kulturo človeštva.  Takšni so arhetip heroja, ki ga predstavlja Gilgameš,  arhetip odrešenika, ki ga predstavlja Kristus, arhetip demona, modreca, ženske, matere, anime. Zamenjajte žensko, mati oziroma animo z letečo rožnato slonico in vse vam bo postalo jasno!

Arhetipska upodobitev božanstva brez kril

Torej ne gre za običajne sanje?

Seveda ne. Sanje o letečem rožnatem slonu niso sanje v prvobitnem pomenu besede. Sanje o živalih se nanašajo na prvobitna čustva ljubezni in preživetja, včasih pomenijo  tudi svarilo, da je treba biti pazljiv in pozoren na nekatere nevarnosti. Te sanje so sposobnost tistega, ki sanja, da »preskoči« v času, medtem ko zunanji dogodki, kakršni so potresi in vulkani, ustvarjajo intenzivne frekvence v etru okoli sveta. Arhetip letečega rožnatega slona zaenkrat še ni dovolj prodrl v kolektivno nezavedno. Ko bo, se bodo tudi zunanji dogodki obrnili človeštvu v prid.

Je mogoče iz takšni sanj napovedati bodočnost?

Sanje o letečem rožnatem slonu so že manifestacija in afirmacija bodočnosti. Ničesar ni potrebno napovedovati. Vse, kar se bo zgodilo, je že v tem trenutku tukaj. Leteči rožnati slon je med nami že ves čas. »Ves čas« pa je le evfemizem za edini trenutek, ki ga živimo v sedanjosti. Za tiste, ki vidimo letečega rožnatega slona, se preteklost, sedanjost in bodočnost  dogajajo vse naenkrat.  Sporočila sanj, ko naš lastni Višji Jaz polzi skozi naš podzavestni um, se v resnici nanašajo na vsako živo bitje.  To je potencial človeštva, ki ga je vredno izkoristiti. Ljudje bi se morali povezovati na podoben način, kot se povezujejo nevroni v naših možganih.

Zakaj se to že ne zgodi?

Da bi možganske celice lahko komunicirale med sabo, morajo sprejemati in oddajati impulze na istih frekvencah. Vse morajo vibrirati na isti način. Dokler ne obstaja skupna frekvenca, sistem ne deluje ali pa deluje na način, ki ga običajno opisujemo kot »zmedo v glavi«. In dejstvo je, da je današnje človeštvo zelo zmedeno. Ljudje, ne samo da ne verjamejo v iste stvari, ampak imajo o povsem istih stvareh, različne predstave. To pa se dogaja zato, ker se vsi po vrsti zatekajo k uporabi razuma. Zanj pa vemo, da je omejen, deluje linearno in ni zmožen holističnih zaznav. Zato na vseh svojih predavanjih in v vseh svojih knjigah tako močno zagovarjam intuitivni pristop k reševanju problemov. Svojim učencem govorim, naj odprejo svoje srce in se prepustijo intuiciji. Potem se bo leteči rožnati slon prikazal kar sam.

Sliši se enostavno, pa vendar – v praksi je to, kar pripovedujete, težko izvedljivo. Ljudje, ki se prepustijo intuiciji, ponavadi ne uzrejo letečih rožnatih slonov, ampak vse kaj drugega – belo svetlobo, angele, Jezusa, Alaha, Krišno, Budo, Brahmo, nekateri pa celo samega Satana ali Šivo.  Kako si razlagate takšne fenomene?

Jasno vidim, kaj vas bega. Razločevati morate med intuicijo in slepo vero. Intuicija vas bo vedno pripeljala do Višje Resnice, slepa vera pa do lažnih bogov. S tem ne mislim reči, da so Jezus, Alah ali Krišna lažni bogovi. Nasprotno. Vsi so le manifestacija ene in iste Zavesti, tako kot to velja tudi za letečega rožnatega slona.

Toda, kako je mogoče naše možgane prisiliti, da se bodo prepustili intuiciji, ne pa slepi veri ali celo razumu?

Nevrolog Roger Sperry je prejel Nobelovo nagrado za dokazovanje, da imata leva in desna možganska hemisfera posamezne funkcije, vendar se medsebojno dopolnjujeta. Pokazal je, da desna hemisfera možganov objekt »vidi«  in spodbuja levo stran k ustrezni akciji, brez te povezave pa takšne akcije nimajo smisla. Če si človeštvo predstavljamo kot množico posameznih nevronov, bi to pomenilo, da polovica človeštva vidi letečega rožnatega slona, a se ne zaveda, kaj predstavlja, druga polovica človeštva pa ga ne vidi, a zelo dobro razume princip letenja, pozna valovno dolžino rožnate barve in natančno ve, kakšni so videti sloni. Desna hemisfera je izrazito čustvena, vizualna, nazorna, intuitivna, meditativna, značilna za vzhodnjaške narode, leva hemisfera pa je izrazito razumska, besedna, produktivna, značilna za zahodno miselnost. Nič vam ne pomaga, če ste strokovnjak za barve, imate izpit za inštruktorja letenja in doktorat iz biologije,  dokler je vaša desna možganska hemisfera poškodovana ali ohromljena, ne boste zmogli povezati letenja, rožnate barve in slona v eno samo sliko.

V čem vidite univerzalen princip letečega rožnatega slona?

Rožnata barva je v osnovi  mešanica rdeče in bele, v praksi pa različice rožnate barve ležijo med nekje med rdečo, belo in vijolično. Same odtenke rožnate barve določata predvsem rdeča in vijolična barva. Gre torej za dve barvi, ki se nahajata na nasprotnem polu vidnega barvnega spektra. Rožnata barva je torej tista barva, ki na poseben način povezuje vse ostale barve skupaj. Že to nam razodeva univerzalno naravo letečega rožnatega slona. Tudi letenje združuje gibe, kakršne živali uporabljajo pri hoji in pri plavanju. Univerzalnost se kaže tudi v združevanju nasprotij, saj nobena druga žival ne združuje takšnih protislovij, kot ravno slon. Takšno je na primer protislovje med robatostjo in čustvenostjo. Po eni strani imamo prispodobo o »slonu v trgovini s porcelanom«, po drugi strani pa vemo, da so sloni izredno čustvene živali. Indijci zelo dobro vedo, da sloni pretakajo čustvene solze, čeprav se te ne pokažejo vedno. Dreserji slonov pravijo, da je v očeh slonov veliko tekočine, vendar se ta izloča skozi solzovod in po notranji strani rilca, zato jih ne vidimo tako pogosto, kot pri ljudeh. Nič nenavadnega pa ni videti slona, ki toči solze, medtem ko leži na tleh. Sloni torej v resnici jočejo in to celo takrat, ko tega ne opazimo.

Ste kdaj videli jokati letečega rožnatega slona?

Vsakič, ko zagledam letečega rožnatega slona, mi oči napolnijo solze. Leteči rožnati slon je kot velika čista solza. Princip letečega rožnatega  slona temelji na čistosti.

Zakaj se vam zdi tako pomemben princip čistosti?

Čistost, ki jo zaznavamo v Njem, nam pomaga, da storimo vse za ponovno pridobitev čistosti srca. Čisto srce pa je pogoj, da bomo nekoč gledali Najvišjega v duhu in resnici. Seveda moramo najprej videti svet v Božji luči. Za ljudi je leteči rožnati slon znamenje Božjega usmiljenja, k njemu se lahko obrnejo vsi ljudje vseh časov in vseh koncev sveta v svojih stiskah in upanjih, v svojem veselju in trpljenju, v svoji osamljenosti in v občestvu.

Kako se princip čistosti povezuje z univerzalnim ženskim principom, za katerega menite, da bo moral nujno prevladati, če se človeštvo želi izogniti globalni katastrofi?

Gotovo ne more biti naključje, da se mi je doslej ob vsakem videnju prikazala leteča rožnata slonica, ne pa leteči rožnati slon. Naj vas ne zavede, ker vedno govorim le o letečem rožnatem slonu. V besedi slon sta združena oba spola – slonji samec in samica. Tudi ko govorimo o človeku, imamo v mislih moškega in žensko. Naša civilizacija je na žalost še zmeraj patriarhalna. Ženski princip je bodisi zapostavljen ali pa predstavlja le nekakšen alibi za feministično manipulacijo. V politiki prevladuje JANG, celo v feminističnih gibanjih je JANG tisti, ki določa naravo diskurza. Ženska energija ali JIN, ki ji zaradi pomena rožnate barve pravim tudi PINK, je enako pomembna kot JANG.  Za ohranjanje življenja je zelo pomembno, da sta PINK in JANG v medsebojnem ravnovesju. To sta dve  komplementarni sili, ki vladata Univerzumu. Leteča rožnata slonica združuje oba elementa v enem simbolu. S svojo rožnato barvo sporoča svetu, da je nastopil čas, ko mora v ospredje stopiti ženski princip. Mojzes je med ljudi prinesel energijo ognja, prinesel je moški princip in ga ustoličil skozi strogost, odločnost, disciplino, omejevanje in krčenje.  Jezus je nakazal, da tudi ženske lahko nekaj veljajo. Še zmeraj pa je bil le učlovečeni sin, ne pa učlovečena hčer. Boginja je  morala mirno čakati na pravi trenutek, da se razodene, še skoraj dva tisoč let. Leteča rožnata slonica nas spominja, da je narava stvarjenja tudi ženska narava. Prepričam sem celo, da je narava stvarjenja primarno ženska. Ženski princip v podobi leteče rožnate slonice je uvid in utelešenje Ljubezni. Vedno, kadar se rojeva novo, se rojeva skozi žensko. Ženska ima moč dati novo življenje.

Pink in Jang

Kako lahko to povežemo s prvo Mojzesovo knjigo, kjer jasno piše, da je Bog najprej ustvaril Adama?

Tako piše, ker so Biblijo pisali moški.  Če bi jo pisale ženske, bi brez rebra ostala Eva, Adama pa ne bi zapeljala kača, ampak kačon. Po mojem trdnem prepričanju je Stvarnik ustvaril oba spola hkrati – kot eno samo bitje, ki se je kasneje razcepilo na dve polovici. Dve ločeni polovici, ki še zmeraj hrepenita po združitvi. Zato pravim, da sta v podobi letečega rožnatega slona vedno združena oba – slon in slonica. Ker je spolni diformizem pri slonih manj izrazit kot pri človeku, letečega rožnatega slona zlahka ponotranjijo vsi – tako moški kot ženske.

Nič še nisva rekla o vaših revolucionarnih metodah zdravljenja. Na kakšen način zdravite tiste, ki pridejo k vam pomoč?

Najprej morate razumeti, da ne zdravim jaz, ampak zdravi Božanska energija. Ljudje, ki so vajeni pristopov klasične medicine, težko razumejo, da zdravilci pač nismo zdravniki. Zdravniki klasične medicine si domišljajo, da so oni tisti, ki zdravijo, v resnici pa so le posredniki farmacevtskih korporacij. Seveda je možna tudi analogija zdravilcev z zdravniki, a le v tem smislu, da smo zdravilci posredniki Božanske energije, ki ne prihaja iz farmacevtskih industrijskih obratov, marveč direktno iz Kozmosa. Mi zdravilno energijo le kanaliziramo.   Vsako živo bitje na tem planetu je sestavljeno iz več plasti  energije, pri čemer je vsak energetski obroč odgovoren za svoje področje. Tega ne smemo zamenjati z energijskimi centri ali čakrami. Slednje delujejo kot energetski vir, medtem ko energetski obroči delujejo kot ohranjevalci in prenašalci energije. Nekateri obroči delujejo po principu tople grede. Kozmično energijo sprejemajo v notranjost, ne dovolijo pa, da bi se ta vrnila nazaj. Naše notranje bitje nenehno komunicira skozi vse te sloje z našo višjo naravo, z našim višjim Jazom. Pri tem je vse odvisno o tega, na kakšen način poteka takšna komunikacija. Naš višji Um samo čaka na ustrezne spodbude, hkrati pa nam nenehno pošilja impulze, s katerimi poizkuša spodbuditi naše duhovno življenje in nas usmeriti na pot duhovne rasti. Bolezen je samo znak, da je takšna komunikacija šibka in da prihaja do motenj na prehodih med energijskimi obroči. Povsem logično je, da se to potem manifestira tudi v slabem delovanju energijskih centrov, ki začno delovati kot rabljene baterije iz zelo starega avtomobila. Brez zunanje pomoči vžig takega avtomobila ni mogoč. Zdravilci smo tisti, ki na stare akumulatorje priklapljamo napajalne kable, ki v telo in duha ne prinašajo elektrike, ampak darove iz višjih nivojev Zavedanja.

Kako poteka samo zdravljenje?

Na biološki, to je na fizični ravni, zdravljenje poteka na nivoju celice. Dodatna energija, ki prehaja skozi stene celic, telo razsvetljuje na mnogih področjih bivanja. To pa ni ista energija, kakršna se sprošča pri celičnem dihanju, ki dovoljuje, da energetske molekule dobijo adenozin trifosfat (ATP) in toplotno energijo iz ogljikovih hidratov, maščob in drugih metabolizmov. Človek pač ne živi samo od kruha.  Energija, ki prihaja iz višjih nivojev zavedanja, je čista svetloba visoko razvitih duhovnih bitij, ki prežema naše telo in ga zdravi skozi sproščanje in rahljanje, ko v celicah prihaja do globoke notranje preobrazbe njihovega bistva. To je proces, pri katerem se spreminja vse, kar ni čista Ljubezen, v sebe samo, kajti mi smo v osnovi božanska bitja sestavljena iz čiste Ljubezni – skozi nas prihaja neskončen val svetlobe, zaradi katere smo živi. Če ta svetloba ne bi prihajala skozi nas, bi ne bilo življenja. Svetloba, ki jo kanaliziram pri zdravljenju, sestavljajo frekvence svetlob, ki sestavljajo rožnato barvo.  Rožnata barva je vir življenja, inteligence, ljubezni, sočutja in radosti.

Kakšne pripomočke uporabljate pri zdravljenju?

Pri svojem delu uporabljam poseben sistem leč in zrcal, ki sem ga razvil sam, meritve, ki so potrdile učinkovitost moje metode pri pospeševanju rasti čebulnih koreninic, pa so med drugim potrdili tudi strokovnjaki z inštituta Bi-slon, ki izvaja bazične raziskave s področja  bioelektromagnetike in nove biologije.

Nam lahko poveste več o tem, kako deluje sistem leč in zrcal, ki ga uporabljate pri kanaliziranju svetlobne energije za zdravljenje celic?

Če bi vam začel pojasnjevati podrobnosti, bi o tem lahko razpravljala več ur. Na žalost pa to močno presega obseg in namen tega intervjuja. Za osnovno razumevanje bo zadostovalo, če povem, da leče in zrcala, ki jih uporabljam pri svojem delu, niso klasične optične komponente, kakršne vgrajujejo v mikroskope, teleskope, laserje in podobne naprave. Moje naprave temeljijo na tehnologiji informirane vode. Že raziskave, ki jih je opravil japonski raziskovalec dr. Masaru Emoto, so dokazale, da je voda dovzetna za vsakršne energijske dražljaje od zunaj. Vemo, da kapljice vode delujejo kot miniaturne naravne leče. Gladina vode deluje kot zrcalo, vsaka tekočina pa deluje tudi kot svetlobni filter. Vse, kar potrebujemo, nam je torej dala že mati narava. Samo izkoristiti moramo njen potencial. Poglejte, danes že otroke v višjih razredih osnovne šole učijo, da se svetloba pri prehodu skozi različne vodne plasti lomi. Če vodo, skozi katero prehaja svetloba, informiramo z ustreznimi frekvencami, in če so te frekvence zbrane na osnovi pozitivnih afirmacij, lahko kapljica iz takšne vode deluje kot homeopatsko zrcalo ali kot homeopatska zbiralna leča. Na samo malo drugačnem principu deluje tudi tako imenovano tretje oko, ki si ga lahko zamislite kot zelo kompleksen sistem duhovnih leč in zrcal.

Če vas prav razumem, je tisto, kar zdravi, oziroma tisto, kar učinkuje na celico, povsem običajna svetloba?

Da in ne. Zdravi sicer res svetloba, ni pa to povsem običajna svetloba. Če bi to bila povsem običajna svetloba, kakršna na primer prihaja od sonca, bi ljudje kožnega raka pozdravili s sončenjem. Svetloba, kakršno uporabljam pri zdravljenju, je še zmeraj sestavljena iz fotonov običajne svetlobe, vendar je duhovno modulirana. Taka svetloba se od običajne svetlobe bistveno razlikuje tudi v frekvencah, ki nemalokrat segajo izven območja zaznav, ki jih zmorejo sodobne merilne naprave. Tudi tisto, čemur pravimo duša, je le posebna oblika svetlobe – konglomerat biofotonske megle, ki je v osnovi spet samo energija. Ljudje  nismo samo bitja svetlobe, mi smo svetloba! Naša duša je svetloba! Do neke mere to velja za vsa živa bitja, kar je potrdila tudi sodobna znanost. Popp je pri živih organizmih odkril biofotonsko sevanje, Slavinski pa je odkril, da je to sevanje v trenutku smrti za 10 do 100 krat večje. Inženir Amrit Sorli  je na Ljubljanski fakulteti opravil preizkuse s kalifornijskimi črvi in ugotovil, da so črvi takoj po smrti izgubili nekaj svoje teže. Duša ima torej tudi maso, v fizikalnem smislu je duša biofotonsko sevanje, ki ga vsaka žival in seveda tudi vsak človek odda ob svoji smrti. Povezavo med maso in energijo pa je odkril že Einstein. To je razlog, da je dušo mogoče stehtati.

V čem se vaše zdravljenje loči od klasičnih bioenergetskih metod zdravljenja?

Moja metoda se od ostalih razlikuje predvsem v tem, ker jo je mogoče na enostaven način prilagoditi specifičnim potrebam pacientov. Medtem ko se klasični bioenergetiki pri svojem delu osredotočajo samo na posamezen biološki organ in pri tem regulirajo le kvantitativni pretok zdravilne energije, je pri moji metodi mogoče nastavljati tudi kvalitativne parametre. Za doseganje optimalnega učinka uporabljam različne vrste vode z usmerjenimi informacijami kristalov in visoko nasičenostjo posebnih kvalitet zdravilne svetlobne energije, ki posega globoko na razstrupljevanje in očiščevanje organizma, kot tudi samega energetskega polja v širšem smislu. Ljudje smo manifestacija iste Božanske energije, kar pa še ne pomeni, da so kanali in energetski obroči, skozi katere prehaja kozmična energija, pri vseh enaki. Tako kot je na fizičnem nivoju mogoče prilagoditi dieto metabolizmu posameznika, je tudi na duhovnem nivoju mogoče prilagoditi frekvenco svetlobe, ki prehaja skozi energetske nivoje in omogoča celično zdravljenje. Osebo, ki ne verjame v obstoj nadnaravnih sil ali v obstoj duše, je potrebno zdraviti z drugačnimi frekvencami, kot zelo religiozno osebo, ali kot osebo, ki je zelo občutljiva za duhovne zaznave.

Svojo pomoč in znanje ponujate tudi ljudem, ki ne verjamejo v obstoj nadnaravnega, pomagati želite celo tistim, ki vas javno smešijo,  zaničujejo vaše metode dela ali vas celo sovražijo.

Vsaka duša je dragocena, ker mi vsi smo Eno. In tisto Eno se manifestira tudi skozi posameznike, ki tisto Eno zanikajo. Ljudje smo pač na različnih nivojih zavedanja, pri čemer sploh ne obstaja korelacija med razumsko inteligenco posameznika in stopnjo njegove zavesti. Nemalokrat je celo obratno; bolj kot nek posameznik sledi principom in načelom formalne logike, bolj se zapleta v sistemska protislovja, na duhovnem področju pa ostaja popoln slepec.

Nekoč ste dejali, da ne želite polemizirati z zagovorniki znanstvenega materializma in evolucije, saj bi jim na ta način samo dajali kredibilnost.

Razprava z nekom, ki vehementno trdi, da bi se rožnati leteči sloni lahko razvili z nekakšnim naravnim izborom in naključnimi mutacijami, je popolnoma nesmiselna. Noben naravni izbor ne bi dal prednost rožnati barvi, kot tudi ni mogoče, da bi zaporedje povsem naključnih mutacij moglo pripeljati do edinstvenih bioloških struktur, ki slonom omogočajo letenje. Leteči rožnati sloni dokazujejo, da je evolucija z naravnim izborom samo fantazija tistih, ki se dogmatsko oklepajo zastarele Darwinove paradigme. To je tudi poglaviten razlog, da je prav med darvinisti največ takih, ki si zatiskajo oči pred najbolj očitnimi dokazi.

Podoba slona v žitnem polju

Pred dokazi, ki jih ni mogoče najti zakopane niti med fosili, niti jih ni mogoče odkriti z mikroskopom…

Tako je. Sodobna znanost se preveč ozira na materialne dokaze. In celo takrat, ko paleontologi odkrijejo novo okostje slona, vedno trdijo, da gre samo za nekakšnega mamuta iz paleozoika. Ne vprašajo pa se, kako je mogoče, da se je takšen mamut znašel na mestu, ki so ga nekoč pokrivali oceani. Lepo vas prosim! Naj mi vsi ti znanstveniki potem razložijo, kako je lahko tako okorna in kosmata žival, kot je mamut, priplava na sredino velikega morja, ne da bi prej poginila. Odgovor se ponuja kot na dlani, če sprejmemo tezo, da ni priplavala, ampak je priletela. Potem ko odstraniš nemogoče, je tisto, kar ostane, pa če je še tako neverjetno, zagotovo resnica.

In kaj je po vaše resnica?

Težko je odgovarjati na takšna pilatovska vprašanja, če so tisti, ki jih postavljajo, skeptični do vsake resnice. Pa to seveda ne leti na Vas. Največja težava je v tem, da se resnično zdi včasih neverjetno. A dejstva ne prenehajo obstajati, če jih zanikate ali  če se zanje preprosto ne zmenite. Arthur de Gobbienau je dejal, da bi znanost v vsaki dobi rada požrla resnico, ki jo moti. Bolj se ne bi mogel strinjati s tem. Tudi danes se znanost na vso moč trudi, da bi zanikala obstoj letečih rožnatih slonov.  Ni pa moderna znanost tista, ki bi sama omejevala dostop do resnice. Znanost je kvečjemu orodje v rokah resničnih sovražnikov resnice, ki delujejo v ozadju.

Kdo želi, da bi resnica ostala skrita? Kdo so po vašem mnenju pravi sovražniki resnice?

Sovražnikov resnice je več, včasih so to iste skupine ljudi, ki pa se skrivajo za različnimi imeni. Nefili, Elohimi, Xindi, Anunnaki, Reptili, Lemuriji in pripadniki kraljevih dinastij, ki jih omenja tudi  David Icke, so pripadniki iste elite in so že tisočletja glavni igralci na svetovnem odru. Njihove izvršilne organe poznamo pod imeni kot so prostozidarji, jezuiti, Iluminati, Rothschildi, Bilderbergerji, Opus Dei. Njihov primarni cilj je onemogočiti spoznanje, da obstaja tudi drugačna realnost od tiste, ki jo vsiljujejo mediji množičnega poneumljanja. Lahko ste popolnoma prepričani, da nobena izmed velikih medijskih hiš ali časopisov ne bi objavila novice o letečih rožnatih slonih, pa četudi bi se jata takih slonov pojavila nad vsemi svetovnimi metropolami. Tako velika je moč aparata, ki  zavira človekov duhovni razvoj, uničuje okolje in drži množice v strahu.

Zase ste večkrat dejali, da niste niti Prerok niti Mesija. Nekje ste zapisali, da ste samo ena izmed množice duš, ki se je naselila v fizično telo, da bi preko lastne izkušnje s prehodom na višji nivo zavedanja posredovala informacije drugim ljudem, s pomočjo katerih bi tudi oni doživeli pristno izkušnjo letečega rožnatega slona. Vseeno bom vprašal tisto, kar večino bralcev v tem trenutku najbolj zanima – kaj nas čaka v letu 2012? Kakšna je prihodnost človeštva?

Človeštvo je še zmeraj v fazi razvoja, tako na zavestni kot na telesni, duševni, čustveni in duhovni ravni. Do leta 2012, ko bo človeštvo doseglo novo raven zavesti, bomo živeli v obdobju priprave, učenja in treninga za dvig zavesti. Že v začetku novega leta nas čakajo najtežje preizkušnje doslej – poleg naravnih nesreč, kakršni so veliki potresi in uničujoči cunamiji, lahko pričakujemo tudi množične demonstracije, številne vstaje in krvave državljanske vojne povsod tam, kjer so si elite mogočnežev uzurpirale oblast.

Bo leta 2012  konec sveta?

Po prepričanju Majev leto 2012 res prinaša konec, vendar ne takšnega, kot si ga predstavlja večina ljudi. Gre za konec in začetek hkrati. Prihaja namreč nov čas, v katerem bomo postali popolna, ljubeča in razsvetljena bitja, zmožna  živeti v ljubezni, miru in harmoniji z vsem in z vsakomer, ljubiti in spoštovati naravo in vse, kar je živo. Da bi to dosegli, pa se moramo zavedati, kako pomembno je, da delujemo že danes. Z današnjimi mislimi, občutki in vizijam tlakujemo boljši  jutri, zato je še kako pomembno, da če ne želimo recimo vojne in lakote po svetu, že sedaj vizualiziramo, kako imajo vsi na svetu hrano in kako povsod po svetu vlada mir, harmonija in ljubezen. Večkrat kot se nam bo pred očmi prikazal leteči rožnati slon, bolj bo naša prihodnost rožnata, bolj bo rožnata prihodnost naših otrok, naših vnukov in njihovih potomcev. Prihodnost človeštva bo rožnata, če bomo verjeli, da je to mogoče. Pri tem nas mora voditi glas srca namesto glas ega. Ego ne mara rožnate barve, ker ga je strah,  da se bo zaradi njene moči spremenil v velik milni mehurček in se razpočil.

Rožnati Kozmos

Z Njegovo svetostjo Svamijem Josephom Menichom Aurenkom se je pogovarjal M.Č. Intervju je bil posnet lani decembra v studiu Inštituta za proučevanje Višje zavesti samo mesec dni pred izbruhom množičnih vstaj v arabskem svetu in dva meseca pred uničujočimi potresi na Novi Zelandiji in na Japonskem.

]]> http://mcrnigoj.wordpress.com/2011/03/24/leteci-roznati-slon/feed/ 3 mcrnigoj Njegova svetost Svami Aurenko Veliki intervju Hindujska upodobitev arhetipskega božanstva s krili Bistvo je očem skrito Lebdeči Jožef Arhetipska upodobitev božanstva brez kril Pink in Jang Žitni krogi Rožnati Kozmos http://mcrnigoj.wordpress.com/2010/12/23/bozicna-pravljica-pod-palmo/ http://mcrnigoj.wordpress.com/2010/12/23/bozicna-pravljica-pod-palmo/#comments Thu, 23 Dec 2010 12:33:23 +0000 Marko http://mcrnigoj.wordpress.com/?p=596 ]]>

Da bi svojim gostom polepšali bivanje, so se vodilni  iz hotela  Emirates Palace v Abu Dabiju odločili, da bodo postavili najdražje božično drevesce na svetu vredno pičlih 11 milijonov dolarjev. Trinajst metrov visok iglavec, na katerem je poleg prazničnih lučk in okraskov visel še pregrešno drag nakit iz bližnje zlatarne, je namesto pričakovanega navdušenja sprožil ogorčenje in zmrdovanje nad pretiranim razkazovanjem silnega arabskega bogastva. Vodilni v hotelu so pojasnili, da so »želeli pokazati, da v Združenih arabskih emiratih cenijo vrednoti, kot sta odprtost in strpnost.« Očitno  celo v državi z večinskim muslimanskim prebivalstvom, kjer so pred kratkim uvedli nov zakon, ki moškim dovoljuje, da se lahko fizično znašajo nad ženo in hčerami, če posledice pretepanja niso vidne, jasno razumejo, kaj pomeni multikulturnost, še posebej, če je ta podprta z globalnim monokulturnim biznisom, ki ga poganjajo velike količine nafte.  V državi, kjer živi veliko tujih državljanom, je mogoče skoraj v vsakem nakupovalnem središču srečati božička, si napasti oči na kičasti božični navlaki in celo poslušati otroke, ki prepevajo božične pesmi.

Božična idila po arabsko

Resnici na ljubo, bi  božič smeli praznovati tudi muslimani, pa ne zaradi koristi, ki jih prinaša globalni božični biznis, ampak tudi iz povsem religioznih nagibov. Jezusovo rojstvo je namreč opisano tudi v Koranu, pa tudi božično drevo z izvornim krščanstvom nima prav  nič skupnega. Jezušček se zagotovo ni rodil pod smrečico, kvečjemu mogoče pod kako oljko ali figo, če se je rodil na prostem in  ne v  krčmi, hlevčku ali votlinici, kot nam sporočajo evangeliji in njihove apokrifne različice. Zato pa so v Koranu stvari veliko bolj jasne – vsaj kar se drevesa tiče – Devica Marija je čudežno detece namreč rodila pod datljevo palmo. Zato bi se arabski gostitelji manj pregrešili, ne proti multikulturnemu biznisu, ampak proti svoji sveti knjigi, če bi namesto božične smrečice postavili božično palmo. In namesto da so drevesne veje obtežili s prvovrstnim zlatom, rubini, smaragdi, biseri, safirji, diamanti in drugimi dragimi kamni, bi ga morali okrasiti s čisto pravimi, svežimi dateljni, v najslabšem primeru s takšnimi iz čistega zlata, če bi že res morali za vsako ceno ustreči visokim standardom hotela z bankomatom, ki streže čisto prave  zlate palice.

Idilična božična zgodba, kot jo prikazujejo jaslice,  je v resnici  sestavljenka iz dveh popolnoma različnih evangelijev po Mateju in Luki, ki ju v eksotičnih detajlih dopolnjujejo razni  apokrifi in legende. Takšen je na primer Matejev lažni evangelij, od koder sta v božično pravljico pricapljala kravica in osliček, ter Jakobov evangelij, v katerem izvemo, da se je Jezušček rodil v votlini. Iz krščanskih legend, ki so nastale še veliko kasneje, izvemo, da so bili Matejevi modreci z Vzhoda, ki so obubožano betlehemsko družinico obdarili z zlatom, kadilom in miro, v resnici trije kralji, ki pa so šele v šestem stoletju dobili svoja imena: Gašper, Miha in Boltežar. Apokrifi tudi sicer nekaj več pozornosti namenjajo  sami Mariji, ki se v evangelijih ne pojavlja prav pogosto. Mednje sodi Arabski otroški evangelij, ki je  verjetno nastal tudi šele v šestem stoletju, svoj navdih pa črpa iz Tomaževega otroškega evangelija in iz lažnega Matejevega evangelija. Zdi se, da evangelijev ni nikoli preveč, tako lažnih, kot tistih, ki so pristni, a lažejo vsaj enako dobro, kot lažni.  Besedilo Arabskega otroškega evangelija je bilo napisano v sirskem jeziku, kasneje pa je bilo prevedeno v arabščino, vključuje pa tudi nekaj bajk o Jezusovem otroštvu povzetih iz ostalih otroških evangelijev. Nekaj  čudežnih dogodkov, ki so se pripetili v Egiptu, je našlo svoje mesto celo v Koranu. Krščanski apologeti so povečini mnenja, da Koran predstavlja le zmeden povzetek judovskih in krščanskih svetih knjig, dopolnjenih z  zmešnjavo, ki je nastala v Mohamedovi glavi. Niti najmanj ne gre dvomiti v to, da imajo popolna prav. Motijo se le, če mislijo, da je Sveto pismo kaj manj pravljično od Korana. Zgodbe se v obeh primerih odvijajo v isti pravljični deželi, v njej pa nastopajo isti pravljični junaki in ista pravljična bitja. Drži pa, da so nekatere pravljice iz Korana še bolj nenavadne in bolj čudežne, kot pravljice v Stari in v Novi zavezi. Na nek način je povsem logično, da se čudeži v Koranu stopnjujejo, saj je tudi Alah izboljšana različica Jahveja, Mohamed pa, čeprav ni znal hoditi po vodi in spreminjati vode v vino,  izboljšana različica Jezusa. V Koranu se Isa, kakor Arabci rečejo Jezusu, pojavi kot rasul, to je prerok, ki ga je poslal Bog. Koran poimensko navaja kar 25 prerokov, v celoti naj bi jih bilo na Zemljo poslanih kar 124.000. Osupljiva številka, če pomislimo, da jih ljudje večino niso nikoli prepoznali. Zdi se, da je večina božjih poslancev pozabila, kaj jim je naročil Alah, ali pa so svoje kratko zemeljsko potovanje preživeli neopaženi in brez tveganih ekscesov, zaradi katerih bi utegnili umreti na križu ali pod točo kamenja. Čeprav Jezus  na muslimanski lestvici priljubljenih prerokov kotira zelo visoko, pa je jasno, da nikakor ni mogel postati glavni junak zgodbe, ki je hotela biti nova, sveža in dovolj drugačna.  Zanimivo pa je, da Koran osupljivo pozornost posveča njegovi materi – Devici Mariji, saj ji namenja skoraj celo devetnajsto suro z osemindevetdesetimi verzi. Sura  celo nosi naslov Merjem, kar je arabsko ime za Marijo. In to ne more biti kar tako, saj je med stoštirinajstimi surami  samo osem takšnih, ki so naslovljene z lastnimi imeni.  Merjem se sicer pojavi že v tretji suri, ki opisuje prizor oznanjenja, kakršnega zasledimo  v Lukovem evangeliju. Potem ko ji melek, kakor Arabci rečejo angelu, oznani veselo novico, ga Merjem vpraša: »Moj Gospod, kako naj dobim sina, ko se me ni dotaknil noben moški?« On pa ji odvrne: »Torej opravi Alah kar hoče, če nekaj sklene, tedaj samo reče: bodi!« (3,47) Melek postreže še z dodatnim pojasnilom: »Za Alaha je Jezusov primer  isti kot Adamov, napravil ga je iz zemlje in potlej rekel: ‘Bodi’, in je bil.« (3,59)  Koran ne pušča nikakršne dileme – Alah je edini stvarnik, Merjem v biološkem smislu ne prispeva ničesar – je samo najeta rodnica za novega preroka. Muslimani seveda ne verjamejo, da je Jezusi oziroma Isa božji sin, marveč ga vidijo kot navadnega človeka, ki mu je po nekem čudežu uspelo živeti življenje brez greha. Kljub temu, da je bil samo človek, pa muslimanski Isa v marsičem prekaša krščanskega Jezusa. Za Jezusa vemo, da je star komaj dvanajst let razpravljal z modreci v jeruzalemskem templju, Isa pa je znal govoriti že v zibelki, ko je sumničavim navzočim pojasnil, verjetno v neoporečni arabščini, da je Alahov služabnik, ki je bil ustvarjen zato, da postane njegov prerok. (19,31) Zanimivo je tudi, kako je Isa privekal na svet. Koranska božična pravljica je sicer manj romantična od evangelijskih dveh, je pa zato toliko bolj čudežna. Veseli dogodek je opisan v devetnajsti suri.  Potem ko Merjem čudežno zanosi (le kako bi sploh mogla in smela drugače), se odpravi v samoto.  V puščavi jo pograbijo porodni krči. Mukoma se privleče do samotne palme, kjer si zaželi, da bi umrla. Tedaj se izpod nje oglasi angelov glas, ki jo hrabri in ji pove, da je Alah prav na tistem mestu priskrbel izvirek vode, na palmi pa sveže dateljne. Merjem mora le potresti deblo in sladi plodovi se usujejo na tla. (19, 22-26) Besedilo, ki se zdi še bolj zmedeno od evangelijskih, ne omenja trenutka, ko naj bi Merijem rodila Isa, dovolj jasno pa je, da v koranski božični pravljici  ne nastopajo niti Jožef, niti kravica in osliček, niti pastirčki. Muslimanska Merjem je očitno veliko bolj emancipirana od krščanske Marije – že zato, ker je prisiljena postati samohranilka. Vseeno pa moramo Alahu, domnevnemu očetu, priznati, da je z vodo in svežimi dateljni poskrbel vsaj za izplačilo prvega obroka alimentov. Kljub temu pa je bil Isa, za razliko od Jezusa, vsaj formalno pankrtski otrok.

Deviška Merjem in predzadnji prerok Isa

Merjem spada med najbolj spoštovane ženske v Islamu. V Koranu je še veliko drugih verzov, ki jo častijo in potrjujejo, da je bila čista, nedolžna in izredno pobožna ženska. Za Muslimane je Merjem simbol ponižne podreditve Bogu. V tem oziru se Islam ne razlikuje bistveno od krščanstva. Tako Marija kot Merjem predstavljati predvsem ikono, ki simbolizira zaželeno naravo ženske v krščanski oziroma islamski skupnosti – ne toliko v odnosu do boga, marveč predvsem v odnosu do moškega. Spoštovanje Marije ne izhaja iz njene vloge kot matere, še manj iz njene ženskosti, marveč iz ponižnosti in volje do podrejanja.

Zahodnjaki na čelu s kristjani, smo pogosto tudi zelo pristranski, ko ocenjujemo odnos islama do žensk. Seveda drži, da imajo danes ženske v islamskih okoljih  bistveno manj pravic in tudi veliko manj možnosti za uveljavljanje, kot jih imajo ženske, ki živijo v sekulariziranih družbah zahodnega sveta. Za nameček so ponekod  podvržene še poniževanju, pohabljanju in drugim oblikam brutalnega nasilja, ki je dovolj očitno utemeljeno prav na religioznih osnovah.   Kljub temu pa ostaja dejstvo,  da je bil islam ob svojem nastanku izredno progresiven. Koranski nauk je v arabsko družbo prinesel revolucionarne spremembe: prepovedal je detomore, obsojal je prepričanje staršev, da je rojstvo deklice nekaj slabega, prepovedal je spolne zlorabe zasužnjenih deklet, ukinil prepoved dedovanja za ženske, ki jim je po novem  pripadal vsaj manjši delež premoženja,  omejil je mnogoženstvo s številko štiri, hkrati pa so bila postavljena pravila glede odslovitve in razveze, ki jo je v določenih okoliščinah lahko zahtevala tudi žena. Spremembe, ki jih je prinesla nova religija, nam več povedo o času in okolju, v katerem je islam nastajal, kot pa o modrosti vsemogočnega, ki je Mohamedu narekoval novo religiozno doktrino.  Če nič drugega, bi Alahu mogli očitati, da je naivno čakal več kot šesto let, preden se je s popravljeno različico Božje besede lotil preobrazbe očitno še zmeraj moralno retardiranih semitskih plemen. V predislamskem arabski družbi je ženska veljala za lastnino,  njeno dejansko vrednost pa je bilo mogoče tržno primerjati z vrednostjo malo boljše kamele.  Novosti, ki jih je prinesel Koran v odnosu do žensk, so bile za tedanji čas napredne in malodane egalitarne, čeprav bi jih v luči tedanjih razmer mogli razumeti kot prizadevanje za pravice živali.

Podarjenim izboljšavam ne bi gledali v zobe, če se novitete, ki jih je uveljavil Mohamed, ne bi v skoraj identični obliki ohranile do danes, ko bi vendarle morali veljati nekoliko višji moralni standardi, kot so veljali leta nič po islamskem štetju. Trditev, da je islamska civilizacija v primerjavi z zahodno nazadnjaška, ni samo politično nekorektna, ampak danes velja tudi za šovinistično, rasistično, ksenofobo in islamofobo. Mogoče res drži, da za takšnimi izjavami nemalokrat stojijo ljudje, ki so v resnici šovinisti, rasisti in ksenofobi. Na žalost pa je tako, da trditev povzema le gola dejstva, ki jih ne more prikriti nobeno leporečje o kulturni različnosti.  Še bolj pa je žalostno, da je virus tako imenovane multikulturnosti, ki že nekaj časa napada možgane zahodnjakov,   povzročil posebno obliko prostovoljne samocenzure, ki je najbolj epidemična v primeru  intelektualnih in »humanističnih« elit, sledijo pa ji tudi servilni politiki.

Če vendarle zaradi nečesa ne smemo biti preveč strogi do islama, je to dejstvo, da je islam preje mlajša religija od krščanstva, saj za njim zaostaja za nekaj stoletij. Islamske družbe niso pretresla stoletja uničujočih verskih spopadov, niso je pretresle socialne revolucije, v veliki meri se je izognila industrijski revoluciji, zaobšla jo je kulturna revolucija, feminizem, modernizem in množica drugih pojavov, ki so predvsem v zahodnem svetu tako zelo grenili življenje klerikov, da je moral njihov katoliški šef po vsaki izgubljeni bitki nezmotljivo ugotoviti, da je hudič živ in močan, kot še nikoli. Če bi šteli leta v stoletjih, potem bi mogli reči, da je islam še vedno v težavnih najstniških letih, medtem ko je krščanstvo  najhujše čase svojega odraščanja že preživelo, čeprav ga občasno še vedno zajamejo hormonalni izbruhi in pubertetniški vedenjski popadki. Zdi se, da vsaka religija potrebuje več stoletij, dokler ljudje ne spoznajo, da so človeški zakoni praviloma veliko prijaznejši od božjih. Zunanjih spodbud, ki islam silijo v spremembe,  v globaliziranem in tehniciranem svetu zagotovo ne manjka, hkrati pa se je zaradi več kot očitnih razlik v tehnološkem razvoju, ki jih še bolj poudarjajo   manifestacije zahodne vojaške moči,  islam znašel v krču nakopičenih frustracij. Morda pa se je Alah dokončno odločil, da svojih navodil ne bo več prilagajal spremembam časa. Čemu bi jih, ko pa v boju za svetovno prevlado islamu kaže bolje kot ostalim. Vztrajanje na okopih tradicije Korana in hadisov,  z vsemi barbarskimi pravili, ki žensko postavljajo v vlogo stroja za rojevanje,  se je za islam že doslej izkazalo kot odlična strategija, ne samo za  preživetje, ampak tudi za širitev v dežele, kjer vladajo ljudje napačne vere in brezbožneži. Čudežne izvirke čiste vode, iz kakršnega si je potešila žejo deviška Merijem, pa je Alah nadomestil z novimi, še veliko večjimi čudeži – arabsko puščavo je posejal z izvirki čiste nafte, hkrati pa poskrbel, da mu ceno višajo neumne križarske vojne, ki jim poveljujejo  krščanski talibani – gr(o)moviti izpolnjevalci božje volje in njihovi katoliški pudlji.

p.s.:

Ameriški Kongres se pripravlja na odobritev 60 milijard dolarjev težke prodaje orožja Saudski Arabiji, kar bi pomenilo največji takšen posel v ameriški zgodovini. V paketu bi naj bilo 84 novih letal F15 in nadgradnja 70 starih, 72 Black Hawk helikopterjev pa tudi nekaj plovil za saudsko mornarico. Katarski šejk Al-Thani je pripravljen za nakup nogometnega velikana Manchester United odšteti kar milijardo in pol dolarjev. V primeru, da do prodaje pride, bogati Arabec trenerju Alexu Fergusonu obljublja sto milijonov evrov za morebitne okrepitve. Alah je velik. In se še zmeraj napihuje.

“Ker nekateri trdijo, da je vino hrana, besedo še o tem: če se iz bogve kakšnega razloga posvetite enologiji, boste morali vložiti velik napor v to, da preidete z običajne ravni začetnika, ki sploh ne mara vin, skozi kratki stadij sladkih vin na raven, na kateri se navadite uživati v vinih, ki jih začetnik ne bi niti povohal. Naučili vas bodo držati tako imenovani »bordojski« kozarec za steblo, da temperatura roke ne bi spremenila bukeja; osvojili boste morda celo besedni zaklad vinskih kritikov, ki uporabljajo za vina pridevnike »nagajivo«, »drzno«, »robustno«,«odkrito« in podobno (ne omenjajo pa univerzalne lastnosti vseh vin, ki je, da Lafitte Rothschild pri ceni tisoč dolarjev za steklenico povzroča prav tako cirozo jeter kot najcenejši cviček).” (dr. France Cokan, večkratni udeleženec in večkratni  zmagovalec Ironman-a v svoji starostni skupini.)

Čista Resnica

Nobeni pijači človek ni namenil toliko hvalnic, kot ravno vinu. Uživanje vina mu je uspelo povzdigniti v  ritual kultnih razsežnosti. Že od antike naprej velja pregovor, ki pravi: »In Vino Veritas.« Drži – v vinu je (tudi) resnica!  Pravzaprav je v vinu resnice kar precej – nekje med 7,5 % do 15 %. Če v vinu ne bi bilo alkohola, ga ne bi nihče pil, saj bi bilo tako rekoč brez učinka. Vino ljudje pijejo zaradi učinka in poglavitna učinkovina v vinu je alkohol. Alkohol je esenca vina in hkrati edina resnica v vinu. V vseh ostalih, menda več kot 700 sestavinah, ni mogoče najti niti zrnca, niti kapljice resnice. Tudi v grozdju in v grozdnem soku o resnici ni duha ne sluha. Ne poznamo  pregovorov, ki bi sadje in sok povezovali z resnico. Ljudje se lahko trudijo še tako močno, pojedo naenkrat več kilogramov grozdja in spijejo več litrov soka, verjetno jih bo pognalo na stranišče, a resnica bo ostala skrita.

Bolj v strokovnih kot v laičnih krogih smo priča razprtijam, ali je vino samo poživilo, ali  je tudi hrana. Nekateri so prepričani celo o tem, da je vino tudi zdravilo. Kot običajno so tudi tokrat laiki tisti, ki stvari poznajo bolje od akademikov. Dilema, ali je vino tudi hrana, je smešna. Seveda je vino hrana, vsaj tako hrana, kot je hrana materino mleko! Mar ne obstaja že pregovor, ki pravi »Vinum animi senum.« Tako je – vino je mleko starcu. Dejstvo je, da vino vsebuje veliko količino hranljivih snovi in kalorij, kar je, to pa res že ve vsak laik, bistvena značilnost hrane.  In ne samo to, vino je pravzaprav tipična hrana današnje civilizacije, saj sodi v kategorijo procesiranih, kemično obdelanih pijač, kakršne so različne kole in druge mehurčkaste pijače, razni kofeinski napitki in industrijski hranilni napitki vseh vrst. Definicija hrane mora veljati enako za vse substance, ki se znajde na trgu procesiranih, industrijsko pridelanih živil, in to ne glede na morebitne negativne posledice za zdravje.  V najbolj mastnem hamburgerju in v najbolj prežganem krompirčku je dovolj kalorij in seveda množica za telo znanstveno dokazano koristnih ali celo nepogrešljivih substanc. Tako kot to velja tudi za vsako najmanj kakovostno vino. V hamburgerju je ogromno proteinov in še več maščob. Veliko je tudi železa in kalcija. V hamburgerju je celo nekaj antioksidantov, še posebej, če ga sestavlja list sveže solate ali rezina čebule. Vse to so sestavine, brez katerih je naše življenje praktično nemogoče. In povsem logično je, da so zato tudi hamburgerji v naši prehrani nepogrešljivi. Še toliko bolj lahko to zapišemo za vino, ki je tako močno hranljivo, da najbolj vztrajni potrošniki ob prekomernem uživanju običajno povsem izgubijo apetit, saj zmorejo preživeti z enim samim tekočim hranilom.

Nekoliko bolj smela je trditev, da je vino zdravilno. A če pomislimo, kako uničujoče delujejo proizvodi farmacevtske znanosti na zdrav človeški organizem, potem vinu ne bi smeli odreči niti njegove »zdravilnosti«.  Očitno je, da vino zdravi bolne in zdrave dela bolne. Če nič drugega, vino zdravi tresavico pri tistih, ki so tresavico staknili kot stranski učinek prekomernega uživanja vina. Javna skrivnost je, da večina zdravil  zdravi predvsem  posledice stranskih učinkov jemanja večine nekih drugih zdravil. V vseh primerih pa je vino izredno učinkovito pri zdravljenju duševnih bolečin, ki sicer niso nujno posledica uživanja samega vina. Vino učinkuje na podoben način kot učinkujejo antidepresivi, pomirjevala in podobni proizvodi farmacevtske industrije, ki se jih množično uporablja v terapijah klinične psihiatrije, vse bolj pa postajajo nezamenljivi tudi v domačih lekarnah novodobnih civilizirancev. Vino dokazano učinkuje antiseptično, antibiotično in protivnetno. Podobno učinkujeta tudi česen in čebula, do neke mere tudi poper in pekoča paprika, ter seveda penicilin, Ospen™ in Sumamed™. Vino učinkuje tudi protibolečinsko – podobno kot Aspirin™, Ketonal™ in morfij. Zakaj ga torej ne bi  smeli predpisovati zdravniki? Ne samo »off the record«, kot to že počnejo, ampak tudi po formalnih poteh – na recept, tako kot ostala zdravila. In zakaj ne bi tudi za vina določili, katera so krita z naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in  katera so krita z naslova prostovoljnega oziroma dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Poceni cvičke in rebule bi uvrstili  na pozitivno listo, nekoliko dražji, a nepogrešljivi teran, ki zanesljivo zdravi anemijo tudi, neprimerno dražji Lafitte Rothschild, ki zdravi vse, vključno z občutkom zapostavljenosti in odrinjenosti na rob družbe, pa na negativno listo. Nekoliko teže bi ocenili, kaj so pri vinih generiki in kaj so originali, v vsakem primeru pa bi se morali sklicevati na kontrolirano geografsko poreklo.

Zdravila naj se ne bi predpisovalo zdravim ljudem. Po logiki stvari, bi vino moralo zdravim ljudem škodovati. Toda, glede na to, da danes zdravih ljudi praktično ni več, saj so vsi že od rojstva naprej kronično bolni in pod nujnim nadzorom medicine, lahko mirno zapišemo, da je vino primerno za vsakogar. Le še spremeniti moramo vinoteke v apoteke, ali kar bi bilo še bolje – v apoteke moramo namestiti dodatne – vinske police.

Uživanje alkohola, še posebej to velja za pitje piva in vina, se pogosto povezuje z žejo. Z žlahtno kapljico naj bi si poplaknili izsušeno grlo, v gostilnah naj bi si s kozarčkom ali dvema pogasili žejo, v poletni vročini naj ne bi  nič odžejalo tako, kot odžeja hladno pivo. Žejo praviloma pogasimo s pitjem. Prišli smo tako daleč, da je beseda pitje postala sinonim za uživanje alkoholnih pijač. Za pijance pravimo, da pijejo. Sliši se, kakor da vsi ostali, ki niso pijanci, ne bi pili.  Pitje je postalo malodane sinonim za odvisnost od alkohola. Dejstvo pa je, da resnične žeje ni mogoče pogasiti niti z vinom, niti s katero drugo alkoholno pijačo. Seveda to velja za pravo žejo, ki izhaja iz pomanjkanja vode v telesu. Žeja ima seveda tudi povsem drugoten, ekspresiven pomen; biti žejen nečesa pomeni čutiti močno željo potrebo po nečem. Tako govorimo o tem, da je nekdo žejen ljubezni ali da je žejen svobode. Človeku z nepotešljivo željo po alkoholnih pijačah pogosto pravimo, da je človek z večno žejnim grlom. Žeja, zaradi katere ljudje posegajo po alkoholnih pijačah, je zgolj nepotešljiva želja po utekočinjeni drogi, ki z resnično potrebo po hidraciji telesa nima nikakršne zveze. Pravzaprav velja nasprotno. Uživanje alkoholnih pijač povzroča prekomerno izločanje tekočine iz telesa.  Alkohol je,  podobno kot koefin, močan diuretik – povzroča dehidracijo telesa. Bilanca pitja je, ko gre za količino vode v telesu, vedno negativna – količina potu in predvsem urina, ki konča v bideju ali školjki gostilniškega stranišča, je vedno večja od količine alkohola, ki se po grlu pocedi za točilnim pultom. Za pijance bi torej lahko upravičeno rekli, ne samo da pijejo, marveč da predvsem »ščijejo«.   »Aquam foras, vinum intro« ali povedano po domače – voda ven, vino not! Gostilniški obrati so dejansko točilnica z dvema primarnima inštalacijama – z vhodno in izhodno cevjo.  Vmes je nameščen potrošnik (tako imenovani cenjeni gost), ki zato, da se skozi njegova ledvica in jetra lahko preceja strupena brozga žlahtnega porekla, gostilničarjem plačuje mastne denarce. Nekaj tekočine seveda izpari tudi skozi kožo, kar potem v zraku prepoznamo kot značilen vonj po alkoholnih hlapih in se odlično ujema z jedkim vonjem po urinu, ki se širi iz stranišča, kjer so nameščene izhodne cevi gostilniške inštalacije. Samo zaradi žeje (neto bilance vode v telesu)  bi bilo veliko bolje, če bi gostje vino in ostale ponujene alkoholne napitke iz kozarcev in steklenic zlili direktno  v pisoar ali v straniščno školjko. Ledvice in jetra bi bila za takšen »by pass« nedvomno hvaležna. Če alkohol ne bi deloval diuretično, bi se gašenje žeje lahko zaključilo že po enem ali dveh kozarcih, gostilniški bideji bi samevali, blagajne trgovcev z najbolj razširjeno legalno trdo drogo pa bi ostajale prazne.

Andrej Šifrer poje pesmico, ki govori o dobrih gostilnah: »Vse manj je dobrih gostiln, vse manj je dobrih ljudi!« Pesem spada med žlahtne slovenske popevke, a bolj zlagano  besedilo boste težko našli. Kakor da imajo dobre gostilne kakšno zvezo z dobrimi ljudmi! Dobrih ljudi je mogoče res vedno manj, četudi je tudi to zgolj subjektivna ocena tistih, ki jih prežema vzvišen občutek, da so bolj pošteni in veliko boljši od ostalih. Skoraj emprično pa bi se dalo dokazati, da je dobrih gostiln vedno več in nič ne kaže, da bi jim recesija mogla do živega. Gostilne, še posebej tiste najboljše (beri najbolj profitabilne),  ljudi fizično in duhovno pohabljajo, jih torej predvsem poslabšujejo. Število dobrih gostiln  se povsem ujema  s številom  otopelih, bolnih in drogiranih ljudi – takih, kakršnim Šifrer pravi  »prijatli«. To so »prijatli«, ki prijateljuje predvsem ali celo izključno z alkoholom. Ni namreč močnejšega prijateljstva, kot je prijateljstvo med človekom in žlahtno kapljico. Običajno traja do smrti. Nič ni lepšega, kot če te ubije tvoj najboljši prijatelj.

Anali zgodovine vesolja, Zemlje in človeštva

V gneči praznikov, ki jo sestavljajo  Dan reformacije, noč čarovnic, dan Vseh svetih in rojstni dan prvega ministra, redno pozabljamo na neko drugo obletnico, ki je veliko bolj kot naštete povezana z nami vsemi, in to ne glede na to, kakšna so naša religiozna prepričanja.  V soboto 23. oktobra je bil naš planet star natančno 6013 let,  v četrtek 28. oktobra, to je natančno šest dni po njenem stvarjenju, pa je obletnico svojega nastanka praznovalo tudi človeštvo. Spomini na tisti dan so še vedno živi in ohranjeni za vse večne čase. Bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Prvi ljudje so bili še strogi vegetarijanci, gospodovali so ribam, pticam in laznini, bili so rodovitni in množili so se med sabo, seveda ne zaradi lastnega zadovoljstva, ampak zato, ker jim je Stvarnik naročil, da to morajo početi. Prva božja zapoved, še preden je prišlo na vrsto prvih in drugih deset sinajskih zapovedi izklesanih v kamnitih ploščah, spolnosti ni samo priporočala, ampak jo je tudi zapovedovala. V tistem času spolnost še ni veljala za greh in tudi sicer je bilo vse na svojem mestu, kajti Bog je videl, da je vse, kar je naredil, zelo dobro. Kako bi sploh moglo biti drugače, saj je bil popoln in do zadnje podrobnosti dognan že njegov Načrt.

Škoda, da niti kristjani, niti Judje, niti muslimani  v stvariteljskem tednu med 23. in 30. oktobrom ne praznujejo nobenega praznika povezanega s tako imenitnimi in za človeštvo  tako usodnimi dogodki – še posebej, če pomislimo,  kako zlahka in  kako natančno so teologi določili Jezusov rojstni dan. Nenazadnje bi rojstvo vesolja mogli smatrati za samo malo manj imeniten dogodek, kot učlovečenje njenega Stvarnika, ki ga vsako leto na vedno isti dan brez kančka slabe vesti praznujejo kristjani, pogani in celo zadrti ateisti. Res škoda, saj je natančen dan stvarjenja znan že od sredine 17.  stoletja, ko ga je določil priznani učenjak  James Ussher, ki se je ne po naključju ponašal tudi z nazivom najvišjega severnoirskega nadškofa.  »Primasu« rimskokatoliške cerkve na Irskem  bi mogli očitati vse prej kot pomanjkljivo izobrazbo in nepoznavanje zadev. Nenazadnje so leto stvarjenja na zelo podoben način določevali že drugi veliki duhovi časa, med njimi Johannes Kepler in Isaac Newton; prvi je stvarjenje postavil v leto 3992, drugi pa okoli leta 4000 pred našim štetjem. Tudi zato, ker Kepler in Newton  še danes veljata za dva izmed najbolj uglednih znanstvenikov vseh časov, je Ussherjev prispevek k svetovni znanosti in zgodovini še toliko več vreden.  Predvsem pa bi se morali današnji znanstveniki, ki se ne zmorejo poenotiti niti o tako trivialni zadevi, kakršno je vprašanje »velikega poka«, zgledovati po znanstvenikih 17.  stoletja, ki so zmogli ob uporabi izbrane in poenotene biblične metodologije doseči osupljivo skladnost v natančnosti svojih odkritij.

James Ussher

Svoje odkritje je Ussher objavil v znameniti kronologiji zgodovine. Njegovo epohalno odkritje kajpak ni  temeljilo na psevdoznanstvenih metodah, med kakršne spada docela nezanesljivo datiranje kamnin s  pomočjo radioaktivnih izotopov, ampak je bilo osnovano na skrbnem proučevanju Božje besede zapisane v Bibliji, za katero vemo, da je, ne samo nezmotljiva, ampak tudi nespremenljiva že od svojega nastanka. Po drugi strani pa je znano, da se magmatske kamnine v zemeljskih plasteh nenehno spreminjajo, tako po svoji legi, kot po svojih lastnostih.  Ussherjeva kronologija, ki je izšla pod naslovom Annales veteris testamenti, a prima mundi origine deducti (Anali Stare zaveze deducirani iz prvih izvorov sveta), je pomenila odločujoč napredek v dolgi teološko-znanstveni diskusiji o tem, koliko je stara Zemlja. Ussher je, upoštevajoč kronologijo bibličnih zapisov in ostalih dovolj zanesljivih virov  prišel do logičnega sklepa, da se je prvi dan stvarjenja začel v večernih urah na dan, ki mu je sledila nedelja. Zgodovinski dogodek se je pripetil 23. oktobra leta 4004 pred našim štetjem (glede na proleptičen julijanski koledar), približno v času jesenskega ekvinokcija. To pomeni, da sta vesolje in Zemlja stara natanko 6013 let (4004+2010 je sicer 6014, vendar je potrebno upoštevati, da leto nič ne obstaja!)  Bog  je svoj stvariteljski podvig očitno začel z delom v nočni izmeni, potem pa je delal čez nedeljo, da bi mogel svoje remek delo končati do konca tedna, ter si nato sedmi dan vzeti za počitek in uživanje ob pogledu na čudesa, ki jih je ustvaril. Opravljeno delo je bilo očitno naporno in utrudljivo – celo za samega Boga.

Ussherjeva kronologija ni natančno določila samo leta stvarjenja, ampak tudi mnoge druge pomembne dogodke, brez katerih bi se kolo zgodovine obračalo popolnoma drugače ali pa bi nemara celo obtičalo na mestu. Tako danes zanesljivo vemo, da se je vesoljni potop pripetil leta 2348 pred Kristusom, leta 1921 je Bog pozval  Juda Abrahama, leta 1491 je  Jud Mojzes popeljal judovsko  ljudstvo iz Egipta, leta 1012 so (že spet Judje) zgradili Jeruzalemski tempelj, v letu 586 je bil Jeruzalem uničen (uničili so ga zlobni Babilonci), Judje (le kdo drugi) pa so bili odgnani v suženjstvo. Leta 5 pred Kristusom pa se je rodil nihče drug  kot Jezus Kristus, zagotovo daleč najpomembnejši Jud v človeški zgodovini. Od stvarjenja Zemlje do stvarnikovega učlovečenja je torej minilo natanko 4000 let. Ushher je povsem logično potisnil stvarjenje še nekoliko nazaj – v leto 4004 pred našim štetejem in na ta način kompenziral napako, ki jo je zagrešil izumitelja štetja po sistemu Anno Domini – Dionizij Exiguus. Skitski menih si je prvi domislil, da bi bilo lepo, če bi štetje začeli z letom Jezusovega rojstva in tekoče leto preprosto razglasil za leto 525. Če verjamete ali ne, to se je zgodilo natančno leta 525 po Kristusu!

Judovsko-rimski  zgodovinar Jožef Flafij je smrt kralja Heroda Velikega postavil v leto 4 pred našim štetjem, kar je pomenilo, da Jezus nikakor ni mogel biti rojen po tem času, zato je tudi Ussher letnico Jezusovega rojstva nastavil v leto 4 pred Jezusom. Smiselno in povsem logično, predvsem pa pragmatično. Že častiti Ussher je razumel, da če ne gre Mohamed k gori, potem se pač mora gora premakniti k Mohamedu. Ne vem, če je Ussher v svoji kronologiji omenil tudi zadnjega preroka iz Meke, ki je bil tudi sam eminenten znanstvenik. Svoja odkritja v zvezi z nastankom vesolja in Zemlje je Mohamed razkril v Koranu, ki so ga posthumno, a z največjo možno natančnostjo, zapisali njegovi laboratorijski asistenti.  Medtem ko Biblija postavlja stvarjenje Zemlje na prvi dan, to je na isti dan, kot stvarjenje Vesolja, je Mohamed odkril, da je s stvarjenjem našega planeta Bog ukvarjal kar dva dni. To bi mogli šteti za sila pomemben podatek, ki potrjuje, da starost Zemlje znaša približno eno tretjino starosti Vesolja. Predvsem pa Mohamedova dognanja potrjujejo Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pravi, da je čas relativen. Božji prestol, od koder je Bog oziroma Alah izvajal in nadziral svoje stvariteljske operacije,  je namreč širši in masivnejši od celotnega vesolja, zato je tudi povsem logično, da čas na Božjem prestolu teče bistveno hitreje.

Majhne razlike in nesoglasja med krščanskimi in islamskimi znanstveniki, ne bi smele zamegliti tistega, kar je teološka znanost prinesla nam vsem – veličastno spoznanje, da je Bog potreboval samo šest dni, da je ustvaril vse tisto, kar je prej načrtoval celo večnost. Temu po domače pravimo tudi »inteligentni dizajn«.

Za konec naj vsem kristjanom, Judom in muslimanom, čeprav z enotedensko zamudo, zaželim vesel in srečen Dan stvarjenja s posebno željo, da bi to postal tudi praznik ateistov, saj v konkretnem primeru ne gre za kako religijsko dogmo, ampak za dogodek, ki temelji na zgodovinskih argumentih, potrjenih s strani na razodetih dokazih osnovane Znanosti.

Čarovnija prvega dne