Da bi svojim gostom polepšali bivanje, so se vodilni iz hotela Emirates Palace v Abu Dabiju odločili, da bodo postavili najdražje božično drevesce na svetu vredno pičlih 11 milijonov dolarjev. Trinajst metrov visok iglavec, na katerem je poleg prazničnih lučk in okraskov visel še pregrešno drag nakit iz bližnje zlatarne, je namesto pričakovanega navdušenja sprožil ogorčenje in zmrdovanje nad pretiranim razkazovanjem silnega arabskega bogastva. Vodilni v hotelu so pojasnili, da so »želeli pokazati, da v Združenih arabskih emiratih cenijo vrednoti, kot sta odprtost in strpnost.« Očitno celo v državi z večinskim muslimanskim prebivalstvom, kjer so pred kratkim uvedli nov zakon, ki moškim dovoljuje, da se lahko fizično znašajo nad ženo in hčerami, če posledice pretepanja niso vidne, jasno razumejo, kaj pomeni multikulturnost, še posebej, če je ta podprta z globalnim monokulturnim biznisom, ki ga poganjajo velike količine nafte. V državi, kjer živi veliko tujih državljanom, je mogoče skoraj v vsakem nakupovalnem središču srečati božička, si napasti oči na kičasti božični navlaki in celo poslušati otroke, ki prepevajo božične pesmi.
Božična idila po arabsko
Resnici na ljubo, bi božič smeli praznovati tudi muslimani, pa ne zaradi koristi, ki jih prinaša globalni božični biznis, ampak tudi iz povsem religioznih nagibov. Jezusovo rojstvo je namreč opisano tudi v Koranu, pa tudi božično drevo z izvornim krščanstvom nima prav nič skupnega. Jezušček se zagotovo ni rodil pod smrečico, kvečjemu mogoče pod kako oljko ali figo, če se je rodil na prostem in ne v krčmi, hlevčku ali votlinici, kot nam sporočajo evangeliji in njihove apokrifne različice. Zato pa so v Koranu stvari veliko bolj jasne – vsaj kar se drevesa tiče – Devica Marija je čudežno detece namreč rodila pod datljevo palmo. Zato bi se arabski gostitelji manj pregrešili, ne proti multikulturnemu biznisu, ampak proti svoji sveti knjigi, če bi namesto božične smrečice postavili božično palmo. In namesto da so drevesne veje obtežili s prvovrstnim zlatom, rubini, smaragdi, biseri, safirji, diamanti in drugimi dragimi kamni, bi ga morali okrasiti s čisto pravimi, svežimi dateljni, v najslabšem primeru s takšnimi iz čistega zlata, če bi že res morali za vsako ceno ustreči visokim standardom hotela z bankomatom, ki streže čisto prave zlate palice.
Idilična božična zgodba, kot jo prikazujejo jaslice, je v resnici sestavljenka iz dveh popolnoma različnih evangelijev po Mateju in Luki, ki ju v eksotičnih detajlih dopolnjujejo razni apokrifi in legende. Takšen je na primer Matejev lažni evangelij, od koder sta v božično pravljico pricapljala kravica in osliček, ter Jakobov evangelij, v katerem izvemo, da se je Jezušček rodil v votlini. Iz krščanskih legend, ki so nastale še veliko kasneje, izvemo, da so bili Matejevi modreci z Vzhoda, ki so obubožano betlehemsko družinico obdarili z zlatom, kadilom in miro, v resnici trije kralji, ki pa so šele v šestem stoletju dobili svoja imena: Gašper, Miha in Boltežar. Apokrifi tudi sicer nekaj več pozornosti namenjajo sami Mariji, ki se v evangelijih ne pojavlja prav pogosto. Mednje sodi Arabski otroški evangelij, ki je verjetno nastal tudi šele v šestem stoletju, svoj navdih pa črpa iz Tomaževega otroškega evangelija in iz lažnega Matejevega evangelija. Zdi se, da evangelijev ni nikoli preveč, tako lažnih, kot tistih, ki so pristni, a lažejo vsaj enako dobro, kot lažni. Besedilo Arabskega otroškega evangelija je bilo napisano v sirskem jeziku, kasneje pa je bilo prevedeno v arabščino, vključuje pa tudi nekaj bajk o Jezusovem otroštvu povzetih iz ostalih otroških evangelijev. Nekaj čudežnih dogodkov, ki so se pripetili v Egiptu, je našlo svoje mesto celo v Koranu. Krščanski apologeti so povečini mnenja, da Koran predstavlja le zmeden povzetek judovskih in krščanskih svetih knjig, dopolnjenih z zmešnjavo, ki je nastala v Mohamedovi glavi. Niti najmanj ne gre dvomiti v to, da imajo popolna prav. Motijo se le, če mislijo, da je Sveto pismo kaj manj pravljično od Korana. Zgodbe se v obeh primerih odvijajo v isti pravljični deželi, v njej pa nastopajo isti pravljični junaki in ista pravljična bitja. Drži pa, da so nekatere pravljice iz Korana še bolj nenavadne in bolj čudežne, kot pravljice v Stari in v Novi zavezi. Na nek način je povsem logično, da se čudeži v Koranu stopnjujejo, saj je tudi Alah izboljšana različica Jahveja, Mohamed pa, čeprav ni znal hoditi po vodi in spreminjati vode v vino, izboljšana različica Jezusa. V Koranu se Isa, kakor Arabci rečejo Jezusu, pojavi kot rasul, to je prerok, ki ga je poslal Bog. Koran poimensko navaja kar 25 prerokov, v celoti naj bi jih bilo na Zemljo poslanih kar 124.000. Osupljiva številka, če pomislimo, da jih ljudje večino niso nikoli prepoznali. Zdi se, da je večina božjih poslancev pozabila, kaj jim je naročil Alah, ali pa so svoje kratko zemeljsko potovanje preživeli neopaženi in brez tveganih ekscesov, zaradi katerih bi utegnili umreti na križu ali pod točo kamenja. Čeprav Jezus na muslimanski lestvici priljubljenih prerokov kotira zelo visoko, pa je jasno, da nikakor ni mogel postati glavni junak zgodbe, ki je hotela biti nova, sveža in dovolj drugačna. Zanimivo pa je, da Koran osupljivo pozornost posveča njegovi materi – Devici Mariji, saj ji namenja skoraj celo devetnajsto suro z osemindevetdesetimi verzi. Sura celo nosi naslov Merjem, kar je arabsko ime za Marijo. In to ne more biti kar tako, saj je med stoštirinajstimi surami samo osem takšnih, ki so naslovljene z lastnimi imeni. Merjem se sicer pojavi že v tretji suri, ki opisuje prizor oznanjenja, kakršnega zasledimo v Lukovem evangeliju. Potem ko ji melek, kakor Arabci rečejo angelu, oznani veselo novico, ga Merjem vpraša: »Moj Gospod, kako naj dobim sina, ko se me ni dotaknil noben moški?« On pa ji odvrne: »Torej opravi Alah kar hoče, če nekaj sklene, tedaj samo reče: bodi!« (3,47) Melek postreže še z dodatnim pojasnilom: »Za Alaha je Jezusov primer isti kot Adamov, napravil ga je iz zemlje in potlej rekel: ‘Bodi’, in je bil.« (3,59) Koran ne pušča nikakršne dileme – Alah je edini stvarnik, Merjem v biološkem smislu ne prispeva ničesar – je samo najeta rodnica za novega preroka. Muslimani seveda ne verjamejo, da je Jezusi oziroma Isa božji sin, marveč ga vidijo kot navadnega človeka, ki mu je po nekem čudežu uspelo živeti življenje brez greha. Kljub temu, da je bil samo človek, pa muslimanski Isa v marsičem prekaša krščanskega Jezusa. Za Jezusa vemo, da je star komaj dvanajst let razpravljal z modreci v jeruzalemskem templju, Isa pa je znal govoriti že v zibelki, ko je sumničavim navzočim pojasnil, verjetno v neoporečni arabščini, da je Alahov služabnik, ki je bil ustvarjen zato, da postane njegov prerok. (19,31) Zanimivo je tudi, kako je Isa privekal na svet. Koranska božična pravljica je sicer manj romantična od evangelijskih dveh, je pa zato toliko bolj čudežna. Veseli dogodek je opisan v devetnajsti suri. Potem ko Merjem čudežno zanosi (le kako bi sploh mogla in smela drugače), se odpravi v samoto. V puščavi jo pograbijo porodni krči. Mukoma se privleče do samotne palme, kjer si zaželi, da bi umrla. Tedaj se izpod nje oglasi angelov glas, ki jo hrabri in ji pove, da je Alah prav na tistem mestu priskrbel izvirek vode, na palmi pa sveže dateljne. Merjem mora le potresti deblo in sladi plodovi se usujejo na tla. (19, 22-26) Besedilo, ki se zdi še bolj zmedeno od evangelijskih, ne omenja trenutka, ko naj bi Merijem rodila Isa, dovolj jasno pa je, da v koranski božični pravljici ne nastopajo niti Jožef, niti kravica in osliček, niti pastirčki. Muslimanska Merjem je očitno veliko bolj emancipirana od krščanske Marije – že zato, ker je prisiljena postati samohranilka. Vseeno pa moramo Alahu, domnevnemu očetu, priznati, da je z vodo in svežimi dateljni poskrbel vsaj za izplačilo prvega obroka alimentov. Kljub temu pa je bil Isa, za razliko od Jezusa, vsaj formalno pankrtski otrok.
Deviška Merjem in predzadnji prerok Isa
Merjem spada med najbolj spoštovane ženske v Islamu. V Koranu je še veliko drugih verzov, ki jo častijo in potrjujejo, da je bila čista, nedolžna in izredno pobožna ženska. Za Muslimane je Merjem simbol ponižne podreditve Bogu. V tem oziru se Islam ne razlikuje bistveno od krščanstva. Tako Marija kot Merjem predstavljati predvsem ikono, ki simbolizira zaželeno naravo ženske v krščanski oziroma islamski skupnosti – ne toliko v odnosu do boga, marveč predvsem v odnosu do moškega. Spoštovanje Marije ne izhaja iz njene vloge kot matere, še manj iz njene ženskosti, marveč iz ponižnosti in volje do podrejanja.
Zahodnjaki na čelu s kristjani, smo pogosto tudi zelo pristranski, ko ocenjujemo odnos islama do žensk. Seveda drži, da imajo danes ženske v islamskih okoljih bistveno manj pravic in tudi veliko manj možnosti za uveljavljanje, kot jih imajo ženske, ki živijo v sekulariziranih družbah zahodnega sveta. Za nameček so ponekod podvržene še poniževanju, pohabljanju in drugim oblikam brutalnega nasilja, ki je dovolj očitno utemeljeno prav na religioznih osnovah. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da je bil islam ob svojem nastanku izredno progresiven. Koranski nauk je v arabsko družbo prinesel revolucionarne spremembe: prepovedal je detomore, obsojal je prepričanje staršev, da je rojstvo deklice nekaj slabega, prepovedal je spolne zlorabe zasužnjenih deklet, ukinil prepoved dedovanja za ženske, ki jim je po novem pripadal vsaj manjši delež premoženja, omejil je mnogoženstvo s številko štiri, hkrati pa so bila postavljena pravila glede odslovitve in razveze, ki jo je v določenih okoliščinah lahko zahtevala tudi žena. Spremembe, ki jih je prinesla nova religija, nam več povedo o času in okolju, v katerem je islam nastajal, kot pa o modrosti vsemogočnega, ki je Mohamedu narekoval novo religiozno doktrino. Če nič drugega, bi Alahu mogli očitati, da je naivno čakal več kot šesto let, preden se je s popravljeno različico Božje besede lotil preobrazbe očitno še zmeraj moralno retardiranih semitskih plemen. V predislamskem arabski družbi je ženska veljala za lastnino, njeno dejansko vrednost pa je bilo mogoče tržno primerjati z vrednostjo malo boljše kamele. Novosti, ki jih je prinesel Koran v odnosu do žensk, so bile za tedanji čas napredne in malodane egalitarne, čeprav bi jih v luči tedanjih razmer mogli razumeti kot prizadevanje za pravice živali.
Podarjenim izboljšavam ne bi gledali v zobe, če se novitete, ki jih je uveljavil Mohamed, ne bi v skoraj identični obliki ohranile do danes, ko bi vendarle morali veljati nekoliko višji moralni standardi, kot so veljali leta nič po islamskem štetju. Trditev, da je islamska civilizacija v primerjavi z zahodno nazadnjaška, ni samo politično nekorektna, ampak danes velja tudi za šovinistično, rasistično, ksenofobo in islamofobo. Mogoče res drži, da za takšnimi izjavami nemalokrat stojijo ljudje, ki so v resnici šovinisti, rasisti in ksenofobi. Na žalost pa je tako, da trditev povzema le gola dejstva, ki jih ne more prikriti nobeno leporečje o kulturni različnosti. Še bolj pa je žalostno, da je virus tako imenovane multikulturnosti, ki že nekaj časa napada možgane zahodnjakov, povzročil posebno obliko prostovoljne samocenzure, ki je najbolj epidemična v primeru intelektualnih in »humanističnih« elit, sledijo pa ji tudi servilni politiki.
Če vendarle zaradi nečesa ne smemo biti preveč strogi do islama, je to dejstvo, da je islam preje mlajša religija od krščanstva, saj za njim zaostaja za nekaj stoletij. Islamske družbe niso pretresla stoletja uničujočih verskih spopadov, niso je pretresle socialne revolucije, v veliki meri se je izognila industrijski revoluciji, zaobšla jo je kulturna revolucija, feminizem, modernizem in množica drugih pojavov, ki so predvsem v zahodnem svetu tako zelo grenili življenje klerikov, da je moral njihov katoliški šef po vsaki izgubljeni bitki nezmotljivo ugotoviti, da je hudič živ in močan, kot še nikoli. Če bi šteli leta v stoletjih, potem bi mogli reči, da je islam še vedno v težavnih najstniških letih, medtem ko je krščanstvo najhujše čase svojega odraščanja že preživelo, čeprav ga občasno še vedno zajamejo hormonalni izbruhi in pubertetniški vedenjski popadki. Zdi se, da vsaka religija potrebuje več stoletij, dokler ljudje ne spoznajo, da so človeški zakoni praviloma veliko prijaznejši od božjih. Zunanjih spodbud, ki islam silijo v spremembe, v globaliziranem in tehniciranem svetu zagotovo ne manjka, hkrati pa se je zaradi več kot očitnih razlik v tehnološkem razvoju, ki jih še bolj poudarjajo manifestacije zahodne vojaške moči, islam znašel v krču nakopičenih frustracij. Morda pa se je Alah dokončno odločil, da svojih navodil ne bo več prilagajal spremembam časa. Čemu bi jih, ko pa v boju za svetovno prevlado islamu kaže bolje kot ostalim. Vztrajanje na okopih tradicije Korana in hadisov, z vsemi barbarskimi pravili, ki žensko postavljajo v vlogo stroja za rojevanje, se je za islam že doslej izkazalo kot odlična strategija, ne samo za preživetje, ampak tudi za širitev v dežele, kjer vladajo ljudje napačne vere in brezbožneži. Čudežne izvirke čiste vode, iz kakršnega si je potešila žejo deviška Merijem, pa je Alah nadomestil z novimi, še veliko večjimi čudeži – arabsko puščavo je posejal z izvirki čiste nafte, hkrati pa poskrbel, da mu ceno višajo neumne križarske vojne, ki jim poveljujejo krščanski talibani – gr(o)moviti izpolnjevalci božje volje in njihovi katoliški pudlji.
p.s.:
Ameriški Kongres se pripravlja na odobritev 60 milijard dolarjev težke prodaje orožja Saudski Arabiji, kar bi pomenilo največji takšen posel v ameriški zgodovini. V paketu bi naj bilo 84 novih letal F15 in nadgradnja 70 starih, 72 Black Hawk helikopterjev pa tudi nekaj plovil za saudsko mornarico. Katarski šejk Al-Thani je pripravljen za nakup nogometnega velikana Manchester United odšteti kar milijardo in pol dolarjev. V primeru, da do prodaje pride, bogati Arabec trenerju Alexu Fergusonu obljublja sto milijonov evrov za morebitne okrepitve. Alah je velik. In se še zmeraj napihuje.
